Foto: Boštjan Tacol Manca Borko Ko je vreča z denarjem polna, se je lažje odločati, v katero aktivnost se vključiti, kaj kupiti in komu pomagati. Nič drugače ni z vrečo, ki jo upravlja država. Kakorkoli obrnemo – sodelovanje v 436 organizacijah nas drago stane, na leto četrtino vsega, kar bi naj prihranili s famoznimi varčevalnimi ukrepi, sprejetimi pred poletjem. Seveda, v ta paket je vključeno tudi vplačevanje v sistem, iz katerega bomo, če bo šlo tako naprej, kmalu dobili pomoč nazaj.

Humanitarnost. V obdobju vsesplošnega zategovanja pasu so na slovenskih ministrstvih po navedbah zunanjega ministrstva “našli” le dve mednarodni povezavi, brez katerih bo Slovenija lahko shajala. Na zunanjem ministrstvu pa so se odločili, da bodo med nenujne prispevke uvrstili tiste za humanitarnost. Tem se je očitno lažje odreči kot pomoči kitom v Mednarodni komisiji za kitolov ali Mladinskemu orkestru Evropske unije. Menda je zunanji minister Karl Erjavec tako na sestanku z nevladniki celo dejal, da bodo oni zmogli z manj denarja, saj že znajo en evro trikrat okrog obrniti.

Res je, da je vreča omejena in iz nje ne moremo jemati v neskončnost. Bi me pa zanimalo, kdo je v okviru integriranega proračuna ta humanitarnosti odškrnjeni denar dobil. Ne vem, zakaj težko verjamem, da bo šel namesto za otroke v Afriki za pomoč obubožanim na Koroškem, v Ajdovščini ali v sosednjem bloku. Razmišljam o tem, da ga bo verjetno dobil kakšen obubožan bančnik ali njegov prijatelj. No, pa saj temu rečejo državna – pomoč.