Nisem nek nogometni navdušenec, če se primerjam s svojimi prijatelji, ki obiskujejo tekme, vedo vse in še več kot trenerji, selektorji (vsaj trdno so prepričani v to), imajo doma resne težave z nežnejšim spolom, že ko se križajo pomembnejše tekme španske in angleške lige. Nogomet imam rad, da ne bo pomote, rad ga tudi igram in ko pridejo na vrsto večja prvenstva, se tudi sam počutim nekako izpraznjenega, ko se končajo, češ, kaj za vraga pa zdaj... 

Foto: Žurnal24 Matej Košir (Foto: Žurnal24) Pri naših južnih sosedih se je povsem logično svet ustavil, tudi pri nas bi se, če bi se uvrstili vsaj v skupinski del prvenstva. In lahko bi se, kar so nenazadnje pokazale številne reprezentance, ki so z energijo, povezanostjo in voljo nadomestile zvezdniške luknje v svojih vrstah, ti so pa na drugi strani odhajali domov kot po tekočem traku. Ko so sosedje igrali z Danci, je v majhen zaliv, kjer smo dopustovali, priplula izletniška ladja, polna Slovencev. Kuharju je zmanjkalo nekaj surovin za večerjo in je, kar v predpasniku, letel v edino trgovino. Ta je bila seveda že pred tekmo zaprta, čeprav je bila odprta vse dni in v nemogočih urah, ker se v njej zbirajo domačini kot da gre za bar/bencinsko črpalko/trgovino/cerkev... Glasno je preklinjal in se vrnil na ladjo praznih rok. Ampak Slovencem ni bilo mar. Pojedli so, kar so pač dobili, glavna jed je bil nogomet, ki ga je spremljalo njihovo glasno navijanje. Pravzaprav so bili bolj glasni od vseh domačinov in tistih nekaj pritlikavih Nizozemcev, ki so se oblekli v kockaste drese. Skoraj zagotovo sem bil edini na tem majhnem otoku, ki je navijal za Dance. Celo tujec med Slovenci.

Zakaj nekdo navija za neko tujo reprezentanco in ne za neko drugo, je odvisno od milijona dejavnikov. Če si pri njih na dopustu in se želiš vklopiti, je to najlažja pot, ali oblečeš otroke v kockaste drese ali si po tihem misliš svoje. Ampak, ker nisem bil ne to ne ono, so od bližnjih deževala vprašanja, kako lahko sploh hodim tja dol, če ne navijam za njih. Kot da ima to kakšno vezo? Otroci so bili celo zaskrbljeni, da nam ne bo kdo kaj naredil... Lepo vas, no, prosim, toliko prijaznih ljudi nisem srečal še nikjer in malo mar jim je za koga turisti navijajo. Vsaj mislim ... Ampak sam pri sebi sem vedel, da na njihova vztrajna vprašanja zakaj, nimam čisto izdelanega odgovora. Tako da sem vanj kot Urban Lovrenčič neposrečeno vklapljal arbitražo in podobne neumnosti. Da mi še hrvaške ribe ne prijemajo, ker nas, sosedov, tudi one ne marajo. Šele po resnem razmisleku sem v sebi poiskal nek odgovor, ki se mi je zdel smiselen. Ne bom jih poslušal spet dvajset let, kako so oni oh in sploh, prepotentni, najboljši, kralji sveta... Ne le nogometaši – cela nacija!

Ko so igrali z Angleži v polfinalu, smo se v lokalu, kjer sta bili dve televiziji, brez kakršnega koli dogovora razdelili v dva tabora. Manj nas je navijalo za Angleže, več za Hrvate. Vsak pred svojim ekranom, pet metrov narazen, a s pet sekundnim zamikom pri prenosu slike, tako da smo se lahko na tej strani prijemali za glavo, ko so na drugi kričali od navdušenja, še preden smo videli gol, da je bila zadeva še bolj absurdna. In znova ista vprašanja, zakaj za Angleže, ne za sosede? Odgovori tokrat skupinski, jasni in jedrnati. Ker jih ne bomo poslušali do konca življenja kako so oni največji carji v vseh športih, carski narod, ker nogomet je odraz vsega, še BDP-ja po balkansko. In ne boste verjeli, to je bilo dovolj. Nobenih podvprašanj, ker je to vendarle tisto, kar gre tudi gorečim navijačem na živce. Pa če si priznajo ali ne.

A naslednji dan mi je tudi ta odgovor razcefrala kolegica, ki ima recimo polovico hrvaških korenin. Oni prepotentni, najboljši, najmočnejši, najboljši? Balkanci, ki ne privoščijo nikomur drugemu, razen sebi? Pa to so oni, če zmagajo ali ne. Torej je vseeno, v vsakem primeru jih boš poslušal, mi je na koncu v smehu zabrusila: "To je vse, kar še imajo." 

Skratka, napačen narod, a z isto napačno simboliko kosovske bitke. Če zmagajo ali izgubijo, bodo absolutno neznosni vsaj štiri leta. Če bi bili drugačni, tudi mi ne bi bili na Balkanu, ampak nekje drugje. Tako v nedeljo ne bom navijal za Francoze, ampak za boljši nogomet. In boljši ima seveda pravico biti neznosen naslednja štiri leta (pustimo ob strani, da bodo sosedje neznosni v vsakem primeru). Torej trudil se bom biti zrel in v nedeljo pustiti pri miru vse, kar nima nobene zveze z nogometom, a se zaradi dilirija množic in povezanosti nekega naroda, ki se kot fenomen zgodi, ko nogometaši zmagujejo kjerkoli po svetu, iz nekih stereotipov, zgodovinskih ali osebnih izkušenj, preplete z nogometom. 

Dragi sosedje, srečno! Zmagajte dostojanstveno.