Lukšič ima deloma prav, težav turizma ne more reševati šolstvo. A vendarle je Lukšič hkrati tudi športni minister, ki je včeraj z odprtima rokama na Prešercu sprejel svetovno prvakinjo v alpskem smučanju in je tudi član vlade, ki bi vsaj morala delovati medresorsko. Njegova največja napaka pri združevanju počitnic je bila ta, da ni opredelil njihovega osnovnega namena. Turistični delavci so si jih namreč prisvojili kot zlato kuro, po kokodakanju katere se pozna zima. Če so torej počitnice namenjene smučanju, naj bo to opredeljeno v šolskem koledarju. Če so namenjene počitku otrok in učiteljev, potem je polemika s turističnimi delavci brezpredmetna.

Zmeda. Vendar pri nas stvari nikoli niso preproste. Verjetno se kdo na začetku počitnic zaradi strahu pred gnečo res ni odpravil na smučišče, a vseeno, ta naš hribček turizem, kjer samo plačaš, kot da si na resnem smučišču, ima bistveno večje težave, kot je en teden počitnic. Hotelirji in žičničarji si ne v dobrem ne v slabem ne delijo usode (kot denimo v Italiji), nimamo logičnih prioritet razvoja zimskega turizma, vsak dela nekaj po svoje ... A polemika je kljub dolgemu seznamu težav zašla v šolski koledar. Če gospodarsko ministrstvo po pavšalnih ocenah pritrjuje turističnim delavcem in če Pahor, še preden so znani učinki združenih počitnic, mimo Lukšiča počitnice vrača v stare tire za prihodnje leto, potem je jasno, da s svojih hribčkov tudi ne moremo splezati do Alp. Vsak nas namreč vleče naprej po neki drugi poti.