Najbolj optimistični menijo, da bo vse težave s cenami v domovih rešil zakon o dolgotrajni oskrbi. Za starost bomo vsak mesec od plače nakazovali prispevke, kot to počnemo za zdravstvo in pokojnino. Ko bomo potrebovali več kot štiri ure pomoči na teden, bomo po pravilih zreli za dom. Bolni in zdravi bomo plačevali enako ceno oskrbe v višini 230 evrov, kar bo več, pa bo krilo omenjeno zavarovanje. Če ne bomo želeli v dom, bodo za nas lahko doma skrbeli svojci in vsak mesec za to od države dobili denar. Posrečena rešitev, ki bi ubila dve muhi na en mah: starostniki bi bili oskrbljeni, njihovi otroci pa bi imeli delo.

Konec pravljice. In potem smo se zbudili. Vlada je z zakonom poskušala že neštetokrat, pa se je vedno zataknil nekje v predalu. Trenutno je tam zaradi financ. Država ne ve, kje bi vzela, da bi se sanje, zapisane v zakonu, uresničile. Trenutne cene domov pa ostajajo še kar tako visoke, da se marsikdo prime za glavo. Večina pokojnin je namreč tako nizkih, da ne zadostujejo niti za osnovno oskrbo, kaj šele, da bi z njimi pokrili nego, ko gredo moči zelo zelo na slabše. In potem od skromnih plač plačujejo svojci, kar je sicer prav; če dedujejo, naj tudi plačujejo.

Pogled. Je pa vedno vse stvar zornega kota. Direktorji domov ves čas tarnajo, da so cene prenizke in da jih bodo spravile na kant. Bi se vam zdelo drago, če bi za polni penzion v hotelu plačali 16 evrov na dan? Najbrž ne. No, toliko na dan v povprečju stane osnovna oskrba v javnem domu starejših – s hrano, posteljo in zrakom.