Kaj smo sanjali in kaj dosanjali? Vzeli smo si državo, šli smo se delničarje in gospodarje svoje usode. Z današnjega vidika se mi zdi, da je imel Bora Djordjević prav: smo le “bečki konjušari”.

Ne znamo upravljati države, še manj gospodarstva, ki je po privatizacijskem divjanju in stran vrženih milijardah znova bolj ali manj pod perutjo države. Ta v dvajsetih letih ni postala del narodne zavesti, je inštitut brez avtoritet, ki ga pravzaprav upravljajo sindikati.

Kot nekoč do Dunaja ali Beograda danes edino strahospoštovanje čutimo do Bruslja. Ko ta reče, da je treba pomagati Grčiji, smo tiho, ko doma kdo reče, da moramo varčevati, gremo v luft.

Tranzicije ni konec na nobenem področju, še naprej se igramo domobrance in partizane. Ženeta nas zavist in želja, da smo si enaki kot nekoč, torej da nihče nima več od nas, niti predsedniki, ki letijo z rednimi letalskimi linijami, niti gospodarstveniki, ki ne smejo zaslužiti več kot predsedniki.

Spremembe. Če so bile pred dvajsetimi leti dovoljene sanje, bi se počasi morali začeti spraševati, kaj lahko naredimo za državo, ki smo si jo vzeli, da bi dosanjali.

Danes bi potrebovali plebiscitarno odločitev za spremembo ustave, da bi zmanjšali število občin, javnih zavodov, turističnih centrov, inštitutov ..., omejili referendumsko samoupravljanje, odreči bi se morali vsemu balastu, ki daje življenju v Sloveniji neko navidezno lagodnost, sicer bo država, ki smo jo sanjali, postala (predraga) nočna mora, da bi se sploh kdaj znebili občutka hlapčevstva.