Razumem delavce, ki tri mesece niso dobili plač, da odložijo krampe in lopate, čeprav bodo s tem pokopali svojega delodajalca. Tistih nekaj evrov jim pomeni razliko med življenjem in životarjenjem. Ko kruli v želodcu, ni več ne zaupanja ne upanja in delodajalec postane sam hudič. Hilda z brki. Ne razumem pa delavcev z raztegnjenimi želodci, ki so za dodaten kos mesa na polni mizi pripravljeni ubiti kravo. To, kar se dogaja v Hitu, spominja na zlate čase v Grčiji, kjer danes krave crkujejo same od sebe, shujšane od lagodja tistih, ki so jih molzli.

Preskok
Izvirni greh seveda leži v državnem lastništvu, ki je orodje za ubijanje krav. Sindikati v državnih podjetjih z neverjetno lahkoto izrabljajo svojo moč za interese svojih sindikalistov. Branko Sevčnikar, trenutna slovenska sindikalna zvezda, v šahu drži celotno državo. V Hitu, ki je na robu likvidnosti, za svoje pravice stavkajo ljudje, ki za tri ure efektivnega dela na dan na koncu meseca dobijo 4.500 evrov.

Zveni že zlajnano, da bi se morala država tudi zaradi teh anomalij lastniško umakniti iz gospodarstva. Vendarle imamo tudi drugo rešitev, ki zahteva zgolj moralni preskok. V smislu, da bi sindikalne centrale obsodile perverzije, ki se jih gredo nekateri hišni sindikati v imenu delavca. In da bi ne le zakonodaja, ampak tudi sodna praksa postala takšna, da bodo tisti, ki zlorabljajo sindikalne pravice, pristali na cesti. In tam tudi ostali. Ta preskok bi koristil tudi javni upravi, ki se je žal ne moreš rešiti s prodajo. In Grčija bi bila le še bavbav za otroke.