Vseeno pa se zdi, da je to bolj kot posledica opozorilne stavke normalen potek igre, ki so jo predvideli že prej.
Kljub nekolikšnemu popuščanju logika zategovanja pasu namreč ostaja ostra. V senci neštetih krogov pogajanj pa se računovodje javnih zavodov ubadajo z dilemo, kako ob odsotnosti navodil ministrstev obračunati dan stavke. Zakaj teh ni, ni jasno. Je pa jasna zakonodaja.
Stavka se plača le, če se napove zaradi kršitve kolektivne pogodbe, sicer pa ne. Zakon je jasen, ni pa najbolj logičen, saj ne upošteva možnosti, da delo kljub stavki poteka nemoteno. To se je ob tokratni stavki zgodilo v mnogih ustanovah.
Vložek. Ob zahtevi, naj delodajalci stavkajočim ne plačajo nadomestila, vlada hkrati zahteva seznam stavkajočih. Če pripraviš seznam tistih, ki so delali in morajo dobiti plačo, ustvariš tudi seznam stavkajočih.
Številni stavkajoči so bili sicer pripravljeni prevzeti tveganje neplačane stavke in brez dneva plačila bo večina preživela. V igri je bilo preveč ukinjanja pravic, da bi se ustavili pred grožnjo neplačila. A če to postane praksa, lahko pomembno vpliva na vse prihodnje stavke, ki morda ne bodo le opozorilne, enodnevne, temveč dolgotrajnejše.
Trajajo lahko več dni ali celo tednov. Takrat postane plačilo pomembno. Pravica do stavke v ustavi ni brez razloga in v varovanju te pravice bo to verjetno moralo tako v realnem kot javnem sektorju v obzir vzeti tudi sodišče.