Težav pogosto ne opazimo, dokler ne doletijo nas. Velik del države trenutno čuti posledice divjanja narave, ki nas čedalje glasneje opozarja, da nekatere stvari, ki se jih ljudje gremo, niso vzdržne. Narava žal ne pošilja opominov in prijaznih pozivov k ureditvi razmer, ampak udari v vsej svoji mogočnosti. Pred nami je velik izziv. Razmere so takšne, da jih je treba urediti čim prej, saj si ne želimo, da bi se zgodba ponovila. Pred vrati sta jesen in zima, zato časa ni veliko. 

Foto: Anže Petkovšek Barbara Perko A kaj, ko v tej naši ljubi državi, to še zdaleč ni edina težava. Načeloma vsi vemo, da imamo težave na več področjih, pa če bi si še tako radi zatiskali oči ali pa si nadeli rožnata očala in igrali optimista. Da škripa v zdravstvu, razumeš dobro šele, ko čakaš na pregled, za katerega bi bilo dobro, da bi bil opravljen čim prej. Ko si soočen z večmesečnim čakanjem na pregled ali pa možnostjo samoplačniškega pregleda čez nekaj dni, se, tisti, ki imajo to možnost, odločijo za slednje. Obljub o tem, kako bodo skrajšali čakalne vrste, smo se že vsi najedli. Veliko se govori, nič pa ne naredi. Za povrhu vsega smo tako rekoč brez ministra, pristojnega za zdravstvo.  

In zdaj smo tu, na začetku novega šolskega leta. Učenci in dijaki se vanj podajajo z mešanimi občutki – od tistih, ki so komaj čakali, do tistih, ki bi raje podaljšali počitnice še za vsaj mesec ali dva. Podobno je najbrž pri starših. Potem, ko preživiš prvi šok ob nakupu vsega, kar otroci potrebujejo, te doleti drugi, ko na lastni koži doživiš to, na kar opozarjajo učitelji in ravnatelji že dolgo časa. Luknje na otrokovem urniku, ker ni učiteljev, ki bi ga učili snov, ki jo predpisuje kurikulum. Učitelji praktiki že dolgo časa opozarjajo na razmere v šolstvu. Po ocenah Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (Sviz) v slovenskih šolah manjka nekaj tisoč učiteljev. Pristojni sicer poskušajo to rešiti z novelo zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki bi omogočila zaposlovanje strokovnjakov brez pedagoško-andragoškega znanja, a vprašanje, če bo to delovalo. Glede na starostno strukturo učiteljev pa se bo težava v naslednjih letih le še poglobila. 

Luknje na urnikih postanejo luknje v znanju in ravno znanje je tisto, s čimer se Slovenci radi hvalimo. Znanje, inovativnost, uspehi na nišnih področjih naj bi bili naši aduti za uspeh, za tako opevano rast dodane vrednosti na zaposlenega, razvoj, kar naj bi vodilo do večje blaginje za vse. Če ne bomo pravočasno poskrbeli, da se bo znanje lahko prenašalo naprej, obstaja velika verjetnost, da bomo zdrveli v prepad, iz katerega se bomo težko pobrali. 

Foto: Anže Petkovšek učenci šola šolniki

Gospod predsednik vlade, kaj boste storili? Razumem, da imate veliko na krožniku, ampak, če parafraziram Zmelkoow, vi ste pač strelovod za vse naše težave in pričakujemo ne samo odgovore, ampak rešitve. Dejanja! Obljubljali ste veliko. Se spomnite? Vem, kaj boste rekli: "Vse to zahteva čas". Razumem, ampak kot pravi pregovor, čas teče in nič ne reče. In v tem trenutku imamo državljani občutek, da je preteklo že veliko časa, zgodilo pa se ni nič. Vem, rekli boste, da ste posodobili prehranske smernice v šolah in da boste vpeljali pilotne projekte o principih trajnostnega razvoja in obdelovanja zemlje v šolski sistem. Pa je to res tisto, kar je v tem trenutku najbolj nujno? 

Kdaj ste nazadnje govorili z učiteljem, ki uči v osnovni ali srednji šoli? Kdaj ste nazadnje govorili z medicinsko sestro, ki dela na intenzivnem oddelku v bolnišnici? Kdaj ste nazadnje govorili s čistilko, ki vam počisti pisarno v vladni palači? Kdaj ste nazadnje govorili z nekom, ki živi na minimalcu? Tukaj bi morali začeti. Treba se je postaviti v čevlje drugega. Tako je marsikaj lažje razumeti. 

Gospod Golob, veliko morate postoriti. Ampak to je vaša naloga. En človek sam vsega ne zmore, zato pa imate za sabo ekipo, ki mora slediti vašim navodilom. Treba je udariti po mizi. Že res, da volilno telo včasih rado kaj pozabi, vendar ima nejevolja to lastnost, da je kot prehlad. Hitro lahko preskoči z enega na drugega in kaj hitro kašlja cela skupina. Volitve so pa tudi hitro naokrog. 

Zagotovo se bo našel kdo, ki bo rekel: "Pa kaj nam fali? Če imamo streho nad glavo, tla pod nogami in smo zdravi, se ne bi smeli pritoževati." Tudi tako lahko gledamo na stvari. Ampak zadovoljiti se z minimalnim, ker ni prave volje pri tistih, ki nam krojijo usodo, ne bi smela biti rešitev. Od obljub ne moremo živeti. Nekoč so bile dovoljene sanje, nekoč smo sanjali o drugi Švici, nedolgo nazaj smo plesali. Gospod Golob, kaj pa zdaj? 

barbara.perko@styria-media.si