Foto: Anže Petkovšek Andrej Leban. Tako, pa smo zaplužili na polno. V novo epidemijo, v goro novih vladnih ukrepov, kaj se sme in česa ne, kako se gibati in kje. Spet letijo z leve in desne, izza vaških šankov in pisarn uprav očitki ter opozorila, kaj bodo nove omejitve slabega povzročile, kako nas država (ve se, kdo je na oblasti) stiska in kako bo zaradi ukrepov še huje, še manj dobičkonosno.

In z one druge strani, kjer naj bi sicer imela glavno besedo stroka, utemeljitve, zakaj je vse to potrebno, da je to zadnja šansa preden spet ne zapremo kar celotne države, česar pa si seveda ni več mogoče privoščiti. Spomladanske finančne blazine z zadolževanjem, ki bo bremenilo še naslednje generacije, ni več, tako je v dramatično resnem večernem nastopu opozoril vedno nezmotljivi premier. Tisti premier, ki ni nikoli priznal, kako sta njegovo omahovanje oziroma če tako hočete, neuradni dogovor s prijatelji Hrvati na vrhuncu poletja pomagala razširiti virus čez pol Evrope. Ki pa je izza maske vseeno ustrelil osnovnošolskega kozla z napačno razporeditvijo razredne in predmetne stopnje ter s tem povzročil burne večerne pogovore v starševskih spalnicah in jutranje debate na šolskih in vrtčevskih hodnikih. 

Zdi se, da je streljanja s šibrovko na petsto metrov oddaljene kozle tudi v novi uredbi preveč. Pojavljajo se dvomi in za lase privlečene utemeljitve, recimo tista, da je treba šolske ustanove zapreti tudi v rumenih regijah, pa čeprav stika z virusom v številnih šolah sploh niso imeli. In še pred uveljavitvijo popolne prepovedi verskih obredov opolnoči, so včeraj na vrat na nos ponekod v najožjem družinskem krogu potekale popoldanske birme, sicer eden največjih praznikov vsakega odraščajočega vernika.

In smilijo se mi policisti, ki bodo morali pred naslednjim odhodom na teren najprej povaditi, kdaj je razdalja med dvema osebama na individualni vadbi brez maske kaznivih 2,7 metra, ali pa vendarle 3,1 metra. Kar zavil bi v najbližjo tehnično trgovino in jim priskrbel škatlo laserskih merilnikov razdalje za domače mojstre. 

Morda pa bodo, tako kot so očitno počeli pred enim tednom na ljubljanskem Trgu republike, za vsak slučaj popisovali vse od kraja. Bodo že inšpektorji za pisalno mizo ločili, kdo je delil potencialno okužene aerosole znotraj treh metrov. Pomembnejše za njihovega ministra je sporočilo tistim, ki si upajo kakorkoli podvomiti v "ex cathedra" sposobnost vlade. Burkežem med kolesarji ali tistim, ki jih je res strah za demokracijo.

Res smo kot družba daleč zabredli. Namesto spoštljive komunikacije, ki bi tudi z lastnimi zgledi najvidnejših članov oblasti navkljub ideološkim razlikam spodbujala skrb za soljudi, si serviramo le delitve na ta dobre in ta rdeče. Namesto priznanja, da se je kdaj zmotiti povsem človeško, nasršena protiofenziva, podprta z - menda danes lahko že tudi jaz uporabim ta izraz - režimskimi medijskimi trobili in troli. Medtem pa se v ozadju dogaja od osamosvojitve še nikoli tako brutalna krepitev oblastnega prijema nad državo, ko se pod pretvezo boja proti majcenemu nevarnemu bitju oziroma moment nepazljivosti izkorišča za uničevanje samostojnosti izredno pomembnih regulatornih služb in policije, za razsuvanje knjižnega trga, zdesetkanje preveč svobodomiselnega kulturnega kadra ali pa ohranitev dvakratne in s tem nadvse koruptivne meje za javne nakupe brez razpisov, iz katerih se napajajo "ta naši." In seveda - kako sprevrženo - za obračun s tistimi, ki na te stvari opozorijo. V vsega tednu dni smo videli, da maščevanje lahko vodi od službene eliminacije žvižgača pa do posegov v sam vrh državne znanosti. 

Foto: Profimedia Ovca

Ne biti vodljiv, temveč biti pameten kot ovca 

Morda bi vsak med nami, ki je naveličan stopnjujočih dekretov, nemoralnih voditeljev in nekonsistentnosti izza govorniških odrov, moral v tem ključnem trenutku na razmere pogledati s povsem druge plati. Ne skozi oči uporniške koze s pripeto tarčo, temveč s plati ovce. Ene izmed mnogih v čredi in predvsem takšne, ki ji je za trenutno politično močvirje malo mar, skrbi pa jo za eksistenco svoje družine, bližnjih in za skoraj že pregoreli medicinski kader. Skozi oči ovce, ki ima pašo, ko imajo vse druge ovce pašo, ki ji je toplo, ko je vsem drugim toplo, ki je varna pred volkovi le takrat, ko celotna čreda skrbi zanjo in predvsem za vse najšibkejše v njej.

Če se bomo nehali deliti na janšiste in komuniste, če bomo prenehali gledati samo nase in na urnik našega naslednjega obiska pri frizerju, ter se namesto tega raje ozrli na sočloveka ter samodejno in brez zunanje prisile poskrbeli za zaščitne ukrepe, bodo vprašanja o izjemah, maskah ali aplikaciji postala smešno neumestna, dramaturgija politikov na govorniškem odru se bo obrnila v komedijo s skorajšnjo defenestracijo, že samo misel na nepotrebna druženja ter praznovanja ob prihajajočih praznikih bo sprevržena, upanje na krompirjeve počitnice leta 2021 brez mask pa precej realnejše. Biti ovca danes pomeni misliti na prihodnost, ne le sebe, temveč celotne družbe. Tudi politične, če hočete, saj bo čas po izrednih razmerah omogočil temeljit premislek, kako naprej. Prej, ko jih bo konec, tem bolje.

A dokler v poštni nabiralnik dobivam reklame o super sobotnih popustih na jesensko kolekcijo v bližnjem nakupovalnem središču in o tehničnih aparatih v diskontu, brez katerih mi živeti ni, mi je ob polnih trgovinah jasno, da se kot družba nočemo odpovedati ničemur in še vedno mislimo le na lastno udobje. S tem pa smo lahka tarča lovcev Alešev, Jelkov, Francev, Urošev, Žanov, Janezov ali kakor jih že imenujemo. Zato bo marsikatera sveča, ki jo je te dni mogoče kupiti po akcijskem popustu, v spomin na pred kratkim pokojnega odgorela zaman.