Primerjava med številom evropskih kartic in certifikatov, ki jih je lani izdal ZZZS (skupno 831.249 listin), in številom zavarovanj za tujino, sklenjenih pri komercialnih ponudnikih, daje občutek, da Slovenci neradi (do)plačujemo za svoje zdravje. Četudi gre le za nekaj deset evrov.
Pa se sploh zavedamo, koliko te storitve dejansko stanejo? Za bolnišnično zdravljenje in zdravila resda dobimo račun, čeprav ga ni treba plačati (pa saj smo ga že s prispevki!), zavest, da smo ga pomagali plačati sodržavljani po načelu vzajemnosti, pa je zelo nizka. Glede na to, da Slovenci v primerjavi z drugimi Evropejci precej več časa zabijemo pri osebnih zdravnikih, je skrajni čas, da tudi ti začnejo izdajati račune.

Veliko muzike.
Za tritedensko osnovno kritje enega od komercialnih zavarovanj bi odšteli 20 evrov, krije pa stroške do višine 15 tisoč evrov. Višina komercialnih zavarovanj za tujino je seveda odvisna od trajanja, od zneska, do katerega krije zdravljenje, in od tega, za katere države velja (nekatere zavarovalnice pa ponujajo univerzalno zavarovanje, ki velja po vsem svetu). Treba je tudi vedeti, da so v turističnih krajih večinoma le klinike v zasebni lasti, poleg tega pa so kriti dejansko nastali stroški v sklopu zavarovalne višine (ne le za nujno zdravljenje), tudi stroški prevoza, celo prevoz v domovino.
Zavarovanje z asistenco v tujini svetujejo tudi na ZZZS, in sicer za države, s katerimi Slovenija nima sklenjenega meddržavnega sporazuma. Predstavljajte si, da si nogo zlomite v ZDA, ZZZS pa vam nato povrne stroške v višini povprečne storitve v Sloveniji!