V Planinskem muzeju v Mojstrani in bližnji ferati so gorski reševalci danes predstavili svoje delo, opremo in vse izzive, s katerimi se soočajo v svojih intervencijah. Svoje znanje so pokazali v vaji klasičnega in helikopterskega reševanja zaplezanega planinca, ki je padel pri plezanju ferati Mojstrana in se ob tem poškodoval. Tokrat so lahko poleg spretnih reševalcev občutili močan veter izpod helikopterja tudi mimoidoči in se obenem na lastne oči prepričali, zakaj je ustrezna pripravljenost za obisk visokogorja ključnega pomena.
Letos obeležujemo 110. obletnico organiziranega reševanja v Sloveniji. Kljub temu, da je Slovenija v samem svetovnem vrhu v znanju in uspešni organizaciji reševanja v gorah, izzivi na tem področju ostajajo. Kot so danes opozorili predstavniki Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS), Uprave RS za zaščito in reševanje, Policije in Slovenske vojske (SV), število nesreč v gorah statistično narašča. V zadnjih letih se je število nesreč povečalo za več kot 40 odstotkov.
Reševalci gredo zavestno v nevarne razmere
Lansko leto je bilo rekordno leto, saj je v gorah prišlo do 629 nesreč, 22 ljudi pa je umrlo, je pojasnil predsednik GRZS Gregor Dolinar. Samo letos je v gorah preminilo že 14 ljudi, približuje pa se vrh sezone, ki bo zahteval polno pripravljenost vseh udeleženih. GRZS je prostovoljna organizacija s številnimi člani, ki pa se sooča z vedno večjo obremenitvijo, je pojasnil Dolinar. Reševalci svoje delo opravljajo poleg običajnih služb, kjer se včasih soočajo z nerazumevanjem delodajalcev. Status gorskih reševalcev je tako eden izmed izzivov, ki jih naslavlja nova Strategija GZS 2022-2032.
Za uspešno reševanje je potrebnega veliko znanja in usposabljanj, saj gre za objektivno nevarnost vseh udeleženih. Večina nesreč se zgodi v slabših vremenskih razmerah. Nevarnost in težavnost se še povečata v primerih helikopterskega in letalskega reševanja, četudi je to najbolj učinkovito. V sistemu zaščite in reševanja svoje delo usklajujejo številne službe. Za prevoz skrbi SV in Policija, udeležena pa je tudi ekipa helikopterske nujne medicinske pomoči (NMP), je pojasnil poveljnik helikopterja Slovenske vojske Miha Vencelj.
GRZS razpolaga z najsodobnejšo opremo
V Sloveniji se uporabljata 2 tipa helikopterjev. 5,5 tone težek helikopter Bell-412 je ameriške izdelave in je nekakšna nadgradnja helikopterjev, ki jih je ameriška vojska uporabljala v Vietnamu, helikopter AW 169 pa pripada Letalski policijski enoti. Helikopter nujne medicinske pomoči je v pripravljenosti v Mariboru in Ljubljani, kjer deluje tudi izven sezone. V času sezone je zagotovljen še dodaten helikopter, ki je namenjen samo za reševanje v gorah. Na krovu je lahko največ 15 ljudi, med njimi vedno sedijo dva pilota, tehnik letalec, tehnik reševalec, medicinski tehnik, zdravnik in policist, ki ugotavlja vzrok nesreče in morebitno tujo krivdo.
Izzivi, s katerimi se to področje sooča, segajo tudi do ureditve zavarovanja. Reševanje je namreč izjemno drago in žal kdaj tudi zlorabljeno, je pojasnil Dolinar. En let helikopterja, ki povprečno traja uro in pol, stane med 3700 in 5100 evri, v to oceno pa niso všteti stroški GRZS in ekipe. Če se prištejejo, seže cena reševalne akcije do 10.000 evrov. Poškodovani teh stroškov ne krije, a kmalu se obetajo spremembe po vzoru ureditev, ki jih poznajo v tujini, je dejal Stanislav Lotrič, namestnik generalnega direktorja Uprave RS za zaščito in reševanje.
V GRZS želijo spodbuditi k plačevanju članarine, v okviru katerega je planincem ponujena možnost zavarovanja.
GRZS razpolaga z najsodobnejšo opremo. Na sistemsko ureditev sedaj čaka tudi področje uporabe dronov. Usposabljanja v tej smeri že potekajo. GRZS zaenkrat razpolaga z dvema, ki jih testira skupaj s Policijo. Uporabljali se bodo omejeno in pod posebnimi pogoji, in sicer pri iskanju oseb in pri natančnem lociranju ponesrečencev ter pri intervencijah, kjer obstaja možnost širjenja nesreče v okolje. Kot je dodal Lotrič, je uredba za ureditev uporabe dronov že pripravljena.
Že klasična intervencija zahteva obširno tehnično opremo, ki skupaj tehta 120 kilogramov. Breme se porazdeli med posamezne reševalce, ki jih je na običajnih reševanjih med 15 ter vse do 40. Danes jih je sodelovalo 20.
Med opremo najdemo nosilo za ponesrečenca, zaščitno vrečo, vakuumsko blazino za primer poškodbe hrbtenice, opornice za poškodovančeve okončine, čelade, vrvi, dvojne vrvi, opremo za izdelovanje sidrišč, torej vrtavko, škripce in drugo. Posebnega pomena je motorna vitla, ki tehta 13 kilogramov. Ta opravlja delo, ki je v preteklosti bilo ročno, sedaj pa pomembno krajša čas, v katerem se reševalci prebijajo do ponesrečenca. Posamezni reševalci nosijo še svoj nahrbtnik, radijsko postajo in drugo potrebno opremo.
Pri napredovanju navzdol si reševalec lahko pomaga tudi s teleskopsko palico. Reševalni drog z vitlom se uporablja tam, kjer je otežen prehod reševalca s ponesrečencem preko roba delovišča, na primer pri reševanju iz sotesk, jarkov in stene. Tak način omogoča boljši pregled, zmanjša trenje vrvi preko robov in omogoča lažji prenos ponesrečenega ob koncu dviga ali začetku spusta. Vitla lahko nosi do 275 kilogramov, torej je primerna za dve osebi.
V helikopterskem reševanju je bilo na travniku pred Planinskim muzejem prikazano vitlanje ponesrečenca, nameščenega v helikopterski vreči. Po izvedbi tega manevra je helikopter pristal, helikopterska vreča s ponesrečencem je bila predana reševalcem NMP, reševalci pa so odleteli še na drugo nalogo. V tej nalogi je bilo prikazano stensko reševanje padlega plezalca, ki je obvisel na plezalni vrvi. Reševalec letalec se je tako s pomočjo elektro motornega vitla spustil v steno v pomoč, ponesrečenca pripel na plezalni pas, odrezal plezalno vrv ter dvignil ponesrečenca v helikopter.
V gore le pripravljeni!
Večina nesreč se zgodi zaradi slabe pripravljenosti ljudi, ki se podajo v razmere, ki jim niso kos, je pojasnil podpredsednik GRZS Miha Primc. Kljub visokim temperaturam v dolinah se lahko posamezna snežišča v visokogorju, še posebej v severnih stenah, zadržijo skozi celotno poletje. Za obisk gora je tako tudi poleti poleg čelade in samovarovalnega kompleta potrebna tudi zimska oprema, torej cepin in dereze, ki jih je potrebno znati pravilno uporabiti.
Dobra priprava za obisk visokogorja zajema nekaj vidikov in pozornosti. Največ za svojo varnost lahko naredimo sami. Še pred samo turo je potrebno pridobiti vse informacije o poti, vremenu, kočah na poti, možnosti polnjenja vode. Za pot se odločamo glede na svoje psihofizično stanje in pripravljenost. V gore se je najbolje podati z družbo ali vsaj sporočiti najbližjim, kam smo namenjeni. Zaradi možnosti poletnih neviht je priporočena čim zgodnejša ura za začetek vzpona. Superge niso primerne, za dober oprijem je nujna primerna pohodniška obutev, priporočajo pa se tudi oblačila živih barv. Zaradi možnosti klicev v sili in lokacije je potrebno pred vzponom napolniti telefon.
Za svojo varnost poskrbimo sami z ustreznimi informacijami, opremo in pripravljenostjo.
V primeru, da je potrebna pomoč na mestu, kjer se nahajamo, se reševalcem pokaže znak, kot je viden na spodnji sliki. Tako bodo vedeli, da so namenjeni na pravo lokacijo.
Fotografiranje na nevarnih območjih lahko privede do najhujših posledic
Gorski reševalci opozarjajo na povečan obisk gora zaradi fenomena socialnih omrežij. Vedno več je pohodnikov, ki ne obvladajo razmer in si želijo le fotografije, nemalokrat z nevarnega mesta. Lani so tako reševalci obravnavali nesrečo tuje pohodnice, ki je izgubila življenje zaradi zdrsa z izpostavljenega mesta na Nanosu, kjer se je želela slikati, a se je ob tem ponesrečila. Podoben primer se je zgodil tudi že na Triglavu.
Zaznali pa so tudi povečan obisk gora s strani ljudi z različnimi bolezenskimi stanji. Tem primerom je skupno precenjevanja svojih sposobnosti. Reševalci tako svarijo pred tovrstnim početjem. Kot je izpostavil Robert Kralj iz gorske enote Policije, ki pri gorskem reševanju sodeluje že več kot 50 let, se na pomoč lahko čaka tudi nekaj ur, v tem času pa se lahko bolezensko stanje bistveno poslabša.
Obenem se s prepoznavnostjo Slovenije venomer veča obisk s strani tujcev, kjer največji problem predstavlja nepoznavanje terena in neznanje, da v slovenskih gorah zaradi visokogorskega krasa vode ni.