Kranj. Mira Delavec iz Mač pri Preddvoru se je pred dnevi vrnila iz Libije, kamor je, kot že velikokrat do zdaj, šla pomagat tamkajšnjim otrokom, ki umirajo zaradi podhranjenosti.

“Otroci so lačni, potrebujejo tudi vitamine,” je dejala Delavčeva, ki je k humanitarnosti ne zavezuje denar, temveč srce. Je doktorica literarnih ved, profesorica slovenščine in zgodovine ter avtorica treh knjig o Josipini Turnograjski, že šesto leto pa tudi humanitarka. Ne deluje prek nobene humanitarne organizacije in nima sponzorjev, v Afriko odhaja sama. Pravi, da tako vse, kar v Sloveniji zbere za afriške otroke, k njim tudi pride. Približno štirikrat na leto gre na humanitarno pot, ki jo plača sama, vsako potovanje jo stane vsaj 1.200 evrov. Dve leti je trajalo, da so jo sprejeli tudi tamkajšnji ljudje; zdaj jo, kot pravi, spoštujejo, tako kot ona spoštuje njih, med drugim tudi s tem, da govori arabsko in tuareško.

Zdravila, vitamini, prevoz
“Kličejo me Amira, kar v arabščini pomeni princesa, Tuaregi pa Temenukalt, kar pomeni isto. Tokrat sem bila na jugu Libije, kjer živijo Tuaregi, otrokom sem odnesla zdravila, vitamine in oblačila, hrano pa kupim tam. Tako potovanje kot zdravila in hrano financiram sama, pri oblačilih pa mi pomagajo otroci Osnovne šole Majde Vrhovnik, kjer poučujem. Vojna je v Libiji položaj še poslabšala,” je povedala. Pomagala je otrokom v Alžiriji, Jemnu, Sudanu, Jordaniji, Tuniziji, Maroku in Siriji, največ pa deluje na jugu Alžirije in v Libiji. Na svojih humanitarnih potovanjih je pogosto v veliki nevarnosti, zase pa porabi zelo malo, saj ne spi v hotelih, temveč v puščavi na prostem. “Kdor čuti, da bi lahko pomagal, bom zelo vesela, predvsem če bo prispeval zdravila in vitamine ter pomoč pri tovornem prevozu, kajti zdaj lahko odnesem le 35 kilogramov,” je povedala Delavčeva, ki se bo k tuareškim otrokom spet odpravila predvidoma julija, njena tiha, a močna želja pa je, da bi zanje postavila šolo.