Če so naši starši stanovanja še lahko dobili v doglednem času in če so se ljudje pred desetletjem lahko vsaj zakreditirali, danes mladi postajajo generacija, ki ne le da ne more sanjati o stanovanjih, ampak ne more upati niti na kredite zanje. Kako le, ko pa vse težje dobijo službe; če pa jih že dobijo, so obsojeni na večno ujetništvo začasnih pogodb za to ali ono podplačano delo. Službe za nedoločen čas se v imenu diktature prostega trga in večje fleksibilnosti delovne sile umikajo v sfero znanstvene fantastike.

Zato ne preseneča dejstvo, da bi ljudje, če bi jim nekdo ponudil 50 tisoč evrov, ta denar najraje vložili v nakup stanovanja, ne pa recimo šli na sanjsko potovanje ali si kupili nov BMW. Po eni strani je res, da so Slovenci čustveno navezani na lastništvo bivališča, po drugi pa ne moremo spregledati dejstva, da ljudje predvsem v prestolnici za stanovanja plačujejo dobesedno oderuške najemnine. In to pogosto za človeka nevredne bivanjske prostore.

Skvotiranje. Po nekaterih ocenah naj bi bilo zgolj v Ljubljani praznih več kot 10 tisoč stanovanj. S podobnimi težavami so se spopadale številne evropske prestolnice. Zato je v EU že vse od 80. let opaziti gibanje skvoterjev, ki samovoljno zasedejo prazna stanovanja. Tudi v Sloveniji že dolgo čakamo na pok nepremičninskega balona, ki mu vladajo špekulanti. Ti imajo raje prazna stanovanja, kot pa da bi spustili cene in se družine ne bi več stiskale v premajhnih garsonjerah.