V angleščini ji pravijo 'trickle down' ekonomija. V ta okvir sodi znižanje davkov na prihodke bogatim, nižja obdavčitev dividend, najemnin in ostalih kapitalskih dobičkov, pa tudi deregulacija in bolj ohlapna pravila za delovanje podjetij.

Zaradi takšnih ukrepov se prepad med najbogatejšimi in najrevnejšimi kvečjemu veča. Da bodo zaradi večjih zaslužkov bogati bolj trošili, kar bo imelo odlične učinke na gospodarsko rast in potemtakem tudi na revnejše sloje prebivalstva, pa se je v številnih raziskavah izkazalo za mit.

Od držav, ki so na našem radarju, so (ne)učinki takih politik nemara najbolj vidni v Združenih državah Amerike (ZDA), kjer so pritiski na znižanje davkov najbogatejšim med bolj izrazitimi. Elitam je v preteklih desetletjih uspelo doseči, da se kakršno koli zavzemanje za pravičnejšo porazdelitev takšnih ali drugačnih dobrin, družbenega bogastva, če želite, označi za socializem. Oznaka socialist se prime vsakega, ki opozarja na krivice in se zavzema za pravičnejše socialne politike. Nič nenavadnega, če ne bi vse izpeljanke iz besede socializem v ZDA veljale za bogokletne. Najbolj tragično pri tem je, da zaradi tega pravičnejšim socialnim politikam nasprotujejo tudi tisti, ki bi od njih imeli največ koristi.

Zakaj to pišem? Ker ni treba dolgo iskati, da pri nas najdemo vzporednice ...

Foto: Anže Petkovšek David Jug Ko sem pred dnevi poslušal novinarsko konferenco gospodarstvenikov in vlade, sem nemara več kot desetkrat slišal besedo regulacija. Govora je bilo seveda o regulaciji cen energentov, ki so v zadnjih mesecih podivjale. Pozivi so povsem razumljivi, marsikateremu podjetju gre salamensko za nohte, čisto verjetno je tudi, da kakšno do pomladi ne bo preživelo.

Dvoma torej ni, vlada mora priskočiti na pomoč. A naj bo ta selektivna, trepetajo lahko namreč predvsem podjetja v energetsko intenzivnih panogah, tistim, ki višje cene energentov zgolj prenesejo na potrošnike, bi morala država tokrat pač obrniti hrbet.

Pri tem je zelo povedno, da so še ne dolgo nazaj, v času debelih krav, prav ti predstavniki gospodarstva, ki zdaj prosijo za pomoč, pozivali k nižanju davkov na dobiček, deregulaciji in ustvarjanju bolj spodbudnega okolja, kot temu radi rečejo. Malce dvolično, mar ne? Ko se kujejo dobički, bi z ohlapnejšimi pravili in nižjimi davki še več dobička, ko zaškripa, kličejo državo, naj jim pomaga.

Naključje je hotelo (ali pa tudi ne), da je ravno v dneh, ko se odloča o tem, kako bo država gospodarstvu priskočila na pomoč, vlada predstavila idejo o obvezni božičnici za zaposlene.

In spet veliko pove reakcija gospodarstva. "To bi bil dodaten žebelj v krsto naše industrije," je dejal eden od direktorjev, podobno šokiran je bil šef obrtne zbornice: "Prepričani smo, da bodo tisti delodajalci, ki si to lahko privoščijo, svoje delavce zagotovo nagradili in jim izplačali tudi božičnico."  

Ne bom sodil kakovosti predloga in razlogov, da so ga predstavili ravno v teh dneh, je pa dejstvo, da bi se spodobilo in bi bilo pravično, da se del dobička, ki ga zaposleni soustvarijo, razdeli tudi mednje. Pričakovati, da bodo drobtinice z mize padle same od sebe, ali ker tako želijo lastniki, je zelo malo verjetno.  

Sem zaradi tega socialist ali levičar? Tudi prav!