Ministrstva so pri porabi investicijskega denarja zelo neučinkovita. Res je, javni razpis lahko pade, odkupi zemljišč se lahko zavlečejo. Ja, tudi pridobivanje gradbenih dovoljenj in spremembe prostorskih aktov so lahko predmet raznih igric.

Ampak ali nismo že ob rebalansu proračuna za leto 2010 – ko so se investicije, ki naj bi sicer poganjale gradbeništvo, zaradi luknje v proračunu morale krčiti – poslušali, da bodo ministri iz proračuna pometali tiste projekte, ki še nimajo vsega potrebnega, da se jutri gradnja začne?

Kako se je potem do konca leta 2010 nabralo še za 340 milijonov evrov očitno nerealnih projektov? Ali pa so bili tam namerno – za blažitev kolapsa javnih financ?

Cene v nebo. Se pa izkušeni gradbeni mački (pa ne Zidarji ali Hilde!) zdaj držijo za glavo, ko gledajo državo in njeno neracionalno vedenje. Pravijo, da je potrebna temeljita revizija vsega, kar se je in se še bo gradilo.

Vsaj približno zdravi del gradbeništva bo zadihal le, če državni posli ne bodo stali pri Zidarjih, Vegradih in drugih podjetjih, ki so že ali pa bodo kmalu v stečaju. V oddelkih za investicije po ministrstvih pa mencajo.

Izvajalcev raje sploh ne izbirajo, kot da bi razpis razveljavili ali pa pač izbrali najdražjega ponudnika, ker so vsi drugi medtem propadli. To je dvakrat slabo. Gradbinci so zdaj pripravljeni delati razmeroma poceni, da preživijo. Čez dve ali tri leta, ko bodo njihove vrste še redkejše, preživeli pa se bodo pobrali, pa bodo cene res šle nazaj v nebo. In takrat bomo šele gradili drago.