Proces umiranja je tisti naravni proces, ki se opisuje kot obdobje, ko se umirajoči poslavlja od svojih bližnjih, se morda opraviči za določena dejanja, ali se spravi z ljudmi, s katerimi je bil v času življenja v konfliktu, skratka opravi dejanja, ki mu omogočijo mirno smrt. Kako vi gledate na proces umiranja?

Bolj kot proces umiranja filozofe zanima smrt, kaj to je, kako ta dogodek oziroma stanje sploh misliti in vrednotiti. Osebno z umirajočimi nimam veliko izkušenj, bi pa rekel, da je proces umiranja pri vsakem človeku nekoliko drugačen. Bolj ali manj se strinjamo, da je za umirajočega bolje, če je proces umiranja kratek in čim manj boleč.

Pa vendar, ko postane očitno, da se življenje izteka, nekateri želijo čimprejšnji konec, drugi dovolj časa za obračune, popravljanje napak in krpanje načetih odnosov. Težko je zato na splošno reči, kakšen bi bil za vse in vsakogar idealen proces umiranja.

Glede na to, da je paliativna oskrba, torej lajšanje trpljenja umirajočemu, pri nas slabo organizirana in slabo dostopna, se lahko evtanazija kaže kot rešilna bilka, ko gre za trpljenje. Bodo ljudje zato prikrajšani za naraven proces umiranja?

V sami paliativni oskrbi ni nič pozitivnega, je nujno zlo, hvalevreden poskus, da po najboljših močeh omejimo neizogibno škodo, ki jo bo v procesu umiranja utrpel bolnik. Težava nastopi, ko se jo začne ponujati kot alternativo evtanaziji. Argument, da je treba najprej poskrbeti za paliativno oskrbo in da je paliativa in ne evtanazija resnična usluga umirajočemu ter da se prva in druga izključujeta, pogosto uporabljajo nasprotniki evtanazije in pomoči pri samomoru.

Raziskave iz Nizozemske in drugih držav, ki so dekriminalizirale evtanazijo in pravico do zdravniške pomoči pri samomoru, kažejo, da se je tam paliativna oskrba izboljšala, ne poslabšala. Ne vidim razloga, da se to ne bi zgodilo tudi pri nas. Kdor uzakoni evtanazijo ali pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, se bo namreč poskušal izogniti očitku, da je izbral bližnjico oziroma cenejšo rešitev, kot pa da bi bolnikom zagotovil paliativno oskrbo. Zato upam, da bo razprava o predlogu zakona pospešila izboljšanje paliativne oskrbe. 

"Na paliativno oskrbo se odgovorni po pravilu spomnijo le, ko se pojavi nova pobuda o uzakonitvi evtanazije. Lepo bi bilo, če bi na področju paliativne oskrbe tudi kaj postorili in ne le v prazno govoričili."

Kako ocenjujete predlog zakona Srebrne niti o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja? 

Gre za zelo pomembno temo in predlagateljem sem izredno hvaležen, da so jo odprli in se danes o lajšanju trpljenja neozdravljivo bolnih ne razpravlja abstraktno in zgolj na načelni ravni, temveč v navezavi na konkreten zakonski predlog, v katerega je bilo že na prvi pogled vloženega ogromno časa, energije in znanja.

Z vsemi rešitvami v predlogu zakona pa nisem enako zadovoljen. Zlasti me moti, da vsebuje preveč gnilih kompromisov in koncesij kritikom uzakonitve evtanazije. Kar nekaj postopkovnih določb, ki naj bi bolnike varovale pred zlorabami in napakami, je čisto odveč. Naš zakonski predlog je, recimo, edini na svetu, ki predpisuje obvezno vključitev psihiatra, da bi ta ocenil, ali je pacient, ki uveljavlja pravico do pomoči pri samousmrtitvi, sposoben odločati o sebi ali ne. To je nepotrebno.

Zakaj?

V primeru utemeljenega suma, da je pacientova želja po smrti patološka, se pravi odraz trenutne stiske, duševne motnje ali bolezni, je vključitev psihiatra seveda nujna. Patologizirati vse, ki skušajo skrajšati proces umiranja pa je nesmiselno. Pa to sploh ni edina pretirana koncesija nasprotnikom zakona, sem sodi še zahteva, da mora pacient informirano odločitev o uveljavljanju pravice do pomoči pri končanju življenja podpisati pred notarjem.

Domnevam, da so predlagatelji preštevilne varovalke v zakonski osnutek vključili v upanju, da bodo s tem nasprotnike evtanazije razorožili oziroma pomirili njihove pomisleke. Ampak tovrstno pričakovanje je naivno, saj ti, ki nasprotujejo evtanaziji oziroma zdravniški pomoči pri samomoru, to počnejo izza okopov neomajnih verskih, svetovnonazorskih in stanovskih dogem. Sam že 20 let polemiziram z njimi in sem v tem času opustil upanje, da bi kogarkoli od njih prepričal v svoj prav.

Foto: Anže Petkovšek Friderik Klampfer

Pomisleki zaradi možnosti zlorab in napak so legitimni in tudi prizadevanje, da bi jih v čim večji meri preprečili. Vendar pa mora biti istočasno zakon praktičen, uporaben, izvedljiv. Z drugimi besedami, vsakomur, ki se je odločil predčasno končati svoje življenje oziroma skrajšati agonijo in je po zakonu upravičen do pomoči pri tem, se mora omogočiti, da bo prišel do te storitve pravočasno. Diagram, ki ponazarja različne faze postopka in vse deležnike v njem, je dolg celo stran. Upravičence čaka prava kalvarija. Ker je postopek preverjanja upravičenosti in odobritve po nepotrebnem tako zapleten in zamuden, se bojim, da marsikdo te pomoči ne bo dočakal.

"Zlorabe in napake so sicer možne, a so tudi malo verjetne. Nobene potrebe ni, da bi za čisto vsako zlorabo ali napako, ki bi se logično, fizikalno ali psihološko utegnila pripetiti, se pa po vsej verjetnosti nikoli ne bo, v zakon vgradili ustrezno varovalko. Snovalci zakona so šli tu po nepotrebnem v skrajnost."

Komisija za medicinsko etiko (KME) je predlog zakona enoglasno zavrnila.

To je komaj koga presenetilo. Težava s to komisijo je, da ni bila ustanovljena zato, da bi se izrekala o širših družbenih temah. Njeno izvorno poslanstvo je zagotavljati, da bodo biomedicinske raziskave etično neoporečne. A je komisija sčasoma svoje pristojnosti razširila na opredeljevanje o družbenih temah, za katere večina njenih članov sploh ni kompetentnih. Vem, da zdravnike ta očitek razjari, a zgolj zato, ker si končal študij medicine, še nisi strokovnjak za medicinsko etiko. Lepo bi bilo, če bi priznali, da o moralnih in pravnih vidikih evtanazije ne vedo dovolj in prisluhnili tistim, ki se s tem poklicno ukvarjajo, torej filozofom, pravnikom, psihologom in s pridržkom še teologom.

KME si je verodostojnost v mojih očeh dokončno zapravila z javnim nasprotovanjem spremembi Družinskega zakonika, ki bi istospolnim parom omogočila posvojitev otrok. O tem, katero družinsko okolje je primerno za otrokov razvoj, dvajset zdravnikov, en pravnik, teolog in filozof, pač ne more merodajno soditi. Komisija je potrdila, da se ne zna samoomejevati, da njenemu predsedniku in članom ni jasno, o čem se lahko poznavalsko izrekajo in o čem ne. Zdaj smo priča ponovitvi te zgodbe.

Predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, predvideva, da bo pravico lahko uveljavljal pacient, ki doživlja zanj neznosno trpljenje, za katerega ne obstaja zanj sprejemljiva možnost lajšanja in je podal informirano odločitev za PPKŽ po postopku, ki ga določa zakon o PPKŽ. Trpljenje je določeno subjektivno. Zunanji opazovalci svojo presojo o obstoju trpljenja opirajo na indikacije, kot sta npr. terminalna bolezen, bolezensko stanje, pri katerem po medicinski presoji nadaljnja zdravstvena obravnava ne more spremeniti neugodnega razvoja, nepovratno zmanjševanje telesne ali duševne zmogljivosti in druga stanja, ki jih je mogoče objektivno presojati. Predlog zakona ne omogoča pomoči v primeru t. i. utrujenosti od življenja. 

Glede zlorabe evtanazije se pogosto pojavlja pomislek glede zunanjih pritiskov, morebitnih pritiskov svojcev na umirajočega.

Noben zakon ne more neozdravljivo bolnih zavarovati pred čisto vsako zlorabo ali pritiskom. A da bi ocenili, kako tehten je ta pomislek, se je treba vprašati, kaj tu nastopa kot kontrastni razred. Število zlorab, do katerih bo prihajalo, če bomo tak zakon sprejeli, moramo primerjati z našim vsakdanom, ko neznano število neozdravljivo bolnih umre zaradi terminalne paliativne sedacije, ki vodi v komo in smrt ali pa zato ker so zdravniki, na zahtevo bolnika ali po lastni presoji, opustili oziroma prekinili 'nesmiselno' zdravljenje. Ker nismo v vseh teh letih opravili nobene empirične raziskave o odločitvah ob koncu življenja, lahko o razsežnostih take prikrite evtanazijske prakse samo ugibamo.

V resničnosti sta prekinitev zdravljenja in terminalna sedacija pogosto moralno enakovredni evtanaziji, le imenujeta se drugače, da imajo zdravniki mirno vest. Izid je namreč v vseh teh primerih smrt bolnika, pa tudi zdravnikov vzgib je vsakič podoben, sočutje oziroma poskus, da bi bolniku prihranili trpljenje in nedostojen odhod. V državah, ki so uzakonile evtanazijo in to prakso spremljajo raziskave, se katastrofične napovedi o množičnem evtanaziranju bolnikov proti njihovi volji ali brez njihovega soglasja niso uresničile. Ni razloga, zakaj bi bilo pri nas drugače.

Foto: Anže Petkovšek Friderik Klampfer

Tudi ne vidim potrebe, da bi umirajoče za vsako ceno zavarovali pred domnevno zlonamernimi sorodniki. V tem je veliko sprenevedanja. Po eni strani naj bi bili na smrt bolnim dolžni omogočiti, da s svojimi bližnjimi preživijo čim več kakovostnega časa in se nato v miru poslovijo od njih, po drugi pa jih je treba pred temi istimi bližnjimi zavarovati, ker bi se jih ti najraje znebili in se polastili njihove dediščine. Enako protislovna je podoba zdravnikov. Po eni strani naj bi bili dobronamerni in delovali v interesu bolnikov, po drugi pa so preračunljivi in se bodo ob prvi priložnosti znebili bolnikov, ki jim ni več pomoči. Spet, so zdravniki zavezniki bolnikov ali njihovi rablji? Ker oboje hkrati ne morejo biti.

Paliativna sedacija se izvaja brez vnaprejšnje privolitve bolnika. Nekoč ste rekli, da se zdravniki pogovarjajo o evtanaziji s figo v žepu, ste mislili na to?

Bolj sem mislil na to, da niso dovzetni za argumente. Frustrirano ugotavljam, da je edini napredek v zadnjih desetih letih pri nas v tem, da so se zdravniki zdaj o tej temi vsaj pripravljeni pogovarjati, medtem ko so v preteklosti vsako tako razpravo odklanjali in je evtanazija veljala za prepovedano temo. A tudi ta napredek je žal bolj ali manj navidezen. Ne razpravljajo v dobri veri, z namenom, da se v izmenjavi argumentov razčisti, kaj je res oziroma kdo ima prav, temveč razpravljajo bolj zaradi razpravljanja samega, zaradi lepšega vtisa oziroma, da jim ne bi nihče mogel očitati, da razpravo a priori odklanjajo. 

Upokojeni onkolog Matjaž Zwitter pravi, da je odločitev o prenehanju zdravljenja terminalno bolnega etična in pravilna odločitev, evtanazija pa je nekaj drugega. Kaj menite o tem?

Prof. Zwitter je eden tistih zdravnikov, ki o tem največ ve in je tudi vedno pripravljen na razpravo. A tudi on ponavlja vedno iste zlajnane argumente, od zastarele Hipokratove prisege do v etičnem kodeksu opredeljenega poslanstva zdravnikov. Dogmatično se oklepajo 2500 let starega pojmovanja, kaj zdravniki za bolnike lahko naredijo in česa absolutno ne smejo. Oni bolnike zdravijo in ne ubijajo, pa pika.

V skladu s Hipokratovo zaprisego je zdravnik ta, ki samostojno sprejema vse odločitve o zdravljenju, pacient nima pri tem nobene besede. Tak zdravniški paternalizem smo že zdavnaj prerasli in zato tudi na marsikateri medicinski fakulteti in v zdravstvenih ustanovah v tujini Hipokratovo prisego nadomeščajo s posodobljenimi zaobljubami. 

"Pojmovanje o tem, kaj zdravniki počnejo in česa ne, ter kakšne so njihove dolžnosti in odgovornosti do bolnikov, se je v zadnjih petdesetih letih korenito spremenilo, ni razloga, da se ne bi tudi njihov negativen odnos do pospešitve bolnikove smrti."

Avtonomnost odločitve je eden ključnih temeljev predloga zakona. Govorila sva o tem, da je vsaka odločitev odvisna tudi od drugih, tukaj se odpira vprašanje pritiska sorodnikov. Je pa tudi vprašanje notranjega občutka posameznika, ki ima možnost evtanazije in je zaradi svoje bolezni v napoto ali breme, je mogoče čas, da izkoristi možnost evtanazije in odide.

Avtonomna odločitev ni tista odločitev, ki jo sprejmemo osvobojeni vseh vplivov. Je odločitev, ki jo sprejmemo po treznem premisleku in ki izraža našo avtentično voljo. Kateri premisleki so pri tem relevantni? V prvi vrsti, bi bilo bolje zame, da jutri umrem ali da še nekaj tednov ali mesecev hiram in vegetiram? Ampak zakaj pa ne tudi, kaj od tega dvojega je bolje za moje bližnje, tiste ljudi torej, za katere mi je najbolj mar. Nihče ne želi biti v breme svojim bližnjim.

Če gre za neozdravljivo bolezen in nam teh nekaj mesecev preostalega življenja ne prinaša ničesar, česar bi se lahko veselili, ne vidim, zakaj ne bi v presoji, v moralni enačbi upoštevali tudi tega, ali bo naša predčasna smrt naše bližnje obremenila ali razbremenila. To je, skratka, čisto legitimen premislek. Kaj je komu v življenju pomembno in kako zelo, se od človeka do človeka razlikuje. Nekomu bo veliko pomenilo, da bo lahko jutri še enkrat videl svoje vnuke ali otroke, in bo pripravljen veliko pretrpeti, da bi dočakal jutrišnji dan. Spet kdo drug pa ne bo imel razloga, da bi se veselil jutrišnjega dne ali pa se mu bo zdela cena v trpljenju previsoka. Takšno odločitev oziroma vrednostno sodbo je treba zato prepustiti posamezniku.

Foto: Anže Petkovšek Friderik Klampfer

Verujoči, ki se odločijo za evtanazijo, ne bodo prejeli poslednje odveze, zadnjega obhajila. Je za verne zato evtanazija nesprejemljiva?

Prenekaterega vernega bolnika bo tveganje, da v primeru samousmrtitve ne bo prejel poslednje odveze, odvrnilo od uveljavljanja pravice do pomoči pri tem dejanju. Ti bolniki bodo raje potrpeli do bridkega konca, da bi si zagotovili odvezo. Ironično je, da tovrstno izsiljevanje z odvezo ne velja za nelegitimen pritisk na posameznika. Pa čeprav je odločitev, da boste raje še naprej trpeli in dočakali naravno smrt, z njo pa tudi duhovniško odvezo, v resnici manj avtonomna kot odločitev, da boste spili smrtonosno raztopino in s tem razbremenili ne le sebe, ampak tudi svoje bližnje. Nasprotniki zakona tu uporabljajo dvojna merila. Če bi bili pošteni in dosledni, bi morali problematizirati obe vrsti pritiskov, tiste v prid samousmrtitvi in proti njej.

Pomoč trpečim zaradi neozdravljive bolezni omogočajo Nizozemska, Belgija, Luksemburg, Švica, Kolumbija, Kanada, Španija, Avstrija in Nova Zelandija. Zakon o evtanaziji so sprejeli na Portugalskem, razprava poteka v Nemčiji, Veliki Britaniji in Franciji. 

Zwitter navaja podatek, da je na Nizozemskem 20 odstotkov evtanazij, ko bolnik ni podal soglasja. Kako komentirate?

Ta podatek iz periodičnih raziskav o evtanazijski praksi so tamkajšnji raziskovalci že večkrat pojasnili in je sklicevanje nasprotnikov evtanazije že nekoliko utrujajoče. Na Nizozemskem zdravniki, ki so v zadnjem letu opravili evtanazijo, vsakih nekaj let anonimno izpolnjujejo podrobne vprašalnike o evtanaziranih pacientih in ta podatek prihaja iz ene od takih raziskav.

Po oceni samih raziskovalcev zajema primere terminalne paliativne sedacije, ki pa so jih zdravniki opredelili kot evtanazijo. Ti bolniki niso bili več sposobni dati privolitve, zato je tako odločitev sam ali po pogovoru s svojci sprejel lečeči zdravnik. V resnici na Nizozemskem evtanazija brez soglasja bolnika ni mogoča, ker mora izjavo oziroma zahtevo zanjo podpisati bolnik. Ta številka se pač zlonamerno interpretira, da bi diskvalificirali oziroma kompromitirali tamkajšnjo evtanazijsko prakso. Verjamem, da je to znano tudi Zwittru, saj ima dostop do člankov, ki jo pojasnijo.

Predlog zakona o predvideva dve možnosti, ena je, da pacient sam spije smrtonosno tekočino, druga pa, da mu jo vnese zdravnik. Zdravniki problematizirajo aktivno vključitev pri evtanaziji tudi z vidika, kako bo to sprejela okolica in kako bo to vplivalo na njihov ugled.

Tu gre za deontološka razlikovanja med ubijanjem in dopuščanjem, da nekdo umre oziroma se ubije, ki me ne prepričajo. Ne vidim prave razlike med tem, da zdravnik bolniku izroči smrtonosno učinkovino in tem, da mu jo vbrizga sam. V obeh primerih je izid enak, zdravnik je bolniku po najboljših močeh in iz spoštovanja do njegove volje pomagal uveljaviti zakonsko pravico. Zdravniki pa trmasto vztrajajo pri tem razlikovanju. Pogojno bi še bili pripravljeni pomagati bolniku, da sem sam usmrti, ne bi pa ga bili pripravljeni sami usmrtiti. Takšno naziranje je preživelo.

So pa avtorji zakona najbrž tudi zaradi tovrstnih pomislekov predvideli, da je pravica do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja v prvi vrsti pravica do pomoči pri samousmrtitvi, medtem ko je pravica do evtanazije, torej aktivne udeležbe zdravnika pri povzročitvi smrti predvidena le za izjemne okoliščine, ko pacient učinkovine ali ne more zaužiti sam ali pa ima do samousmrtitve verske, svetovnonazorske ali moralne zadržke. Da bi se zaradi pomoči pri prostovoljnem končanju življenja porušilo zaupanje med zdravniki in bolniki, me ne skrbi, raziskave javnega mnenja navsezadnje kažejo, da kar dva od treh potencialnih bolnikov tovrstno uslugo pravzaprav pričakujeta od njih.

Predvsem zato, ker bo pravica do evtanazije podeljena tudi invalidom, se pojavlja očitek, da postaja eno življenje vredno več od drugega.

To je pogost očitek, vendar odločitev o evtanaziji sprejema vsak bolnik zase. Življenja v resnici vrednotimo vsak dan, ko se odločamo, kaj bomo študirali, s čim se bomo preživljali, kje in s kom bomo živeli, ali bomo imeli otroke ipd. V vseh teh primerih vrednotimo dva možna poteka svojega življenja. Vseskozi primerjamo življenje, ki ga živimo, z možnimi življenji, svoje z življenji drugih, ne vidim, čemu bi naenkrat problematizirali presojo o tem ali bi bilo zame bolje, da dočakam sto let, ali da umrem sredi osemdesetih, ko sem še kolikor toliko čil in zdrav.

Vrednotenje postane problematično šele tedaj, ko začnejo moje življenje vrednotiti drugi ali celo vzamejo negativno vrednostno sodbo kot izgovor za odločitev, da mi ne bo več dano živeti. To so počeli nacisti, ki so grdo zlorabili besedo evtanazija. Invalidov, duševno bolnih, itd. niso ubijali, ker bi ocenili, da je smrt zanje boljša kot nadaljnje življenje, temveč ker so želeli arijsko raso očistiti “tujkov”. Dokler je vrednotenje življenj v rokah subjektov teh življenj in je odločitev, ali bom še naprej živel ali pa bom svoje življenje končal, prepuščena izključno meni, ki to življenje živim, pa to ni sporno, ker je, kot rečeno, podobno temu, kar počnemo iz dneva v dan, ko sprejemamo odločitve o tem, v katero smer naj se obrne.

Se strinjate, da sicer večina ljudi poskrbi za svoje ostarele svojce, a razkroj medsebojnih vezi in miselnost, da se mora človek umakniti, ko ni več produktiven, prihaja tudi k nam?

Zagotovo je v naši kulturi kar nekaj negativnega sentimenta do starosti, celo sovražnega odnosa do starostnikov. Starost, zlasti visoka, je le redko lepa, s seboj prinese zdravstvene težave, upad kognitivnih funkcij, omejeno mobilnost, povečano socialno izolacijo. Za negativno nastrojenost imamo torej vrsto dobrih razlogov. Težava nastopi, kadar tak starostni predsodek okrepi še neoliberalna ideologija oziroma imperativ storilnosti, ki postavlja za edino merilo vrednosti ljudi in človeških življenj njihovo koristnost.

Neposredne povezave z evtanazijsko zakonodajo tu sicer ni, toda če bi res živeli v kulturi, kjer se ljudje in njihova življenja vrednotijo izključno skozi prizmo koristnosti, bi znalo to povečati tveganje, da bodo ljudje, ki se počutijo nekoristne, bolj dovzetni za sporočilo, da so njihova življenja brez vrednosti in s tem za korak bližje odločitvi, da ga predčasno končajo. Kot družba moramo storiti vse, da jim breme starosti in staranja maksimalno olajšamo in s tem omogočimo, da ga bodo prenašali na dostojanstven način.

Foto: Anže Petkovšek Friderik Klampfer

Starostna meja za pravico do evtanazije je pri nas 18 let, v nekaterih državah so jo znižali na 12 let ali pa starostne meje sploh ni. Lahko otrok sprejme avtonomno odločitev o evtanaziji?

Tukaj najdemo prepričljive argumente na obeh straneh, na eni strani, da gre za diskriminacijo po starosti, če predpišeš za uveljavljanje te pravice starostno mejo in s tem otroku, ki neznosno trpi in izpolnjuje tudi vse druge zakonsko predpisane pogoje, ne omogočiš evtanazije, na drugi pa, da, recimo, dvanajstleten otrok ne more sprejeti avtonomne odločitve o končanju življenja, ker pač ni sposoben razumeti vseh posledic take odločitve. Štiri ali petleten otrok morda res ne ve, kaj pomeni umreti, 12- ali 14-letnik pa bi to že lahko razumel.

Avtonomija, sposobnost odločanja o sebi, je namreč nekaj stopnjevitega in razčlenjenega, to ni enovita sposobnost, ki bi se pri vseh otrocih razvijala z enako hitrostjo. 12-letniku, recimo, že dajemo besedo v skrbstvenih postopkih ob razvezi, 15-letnik lahko podpiše delovno pogodbo, pri 15-ih velja, da smo sposobni dati veljavno soglasje k spolnim odnosom.

Težko je reči, pri kateri starosti lahko neozdravljivo bolan otrok sprejme premišljeno, tehtno, avtonomno odločitev, ali naj umre ali še naprej živi. Najbolje bi bilo, da se to ocenjuje od primera do primera. Če pa zakonodajalec mejo zariše pri polnoletnosti, s tem vsem mladoletnikom že v izhodišču onemogoči dostop do pomoči pri končanju življenja ne glede na to, kako zreli so. Kar je krivično.

Postavlja se vprašanje, kaj je definicija trpljenja, tudi duševno trpljenje je lahko neznosno.

Če mislite s tem trpljenje zaradi duševnih bolezni in motenj, bi se kar strinjal. Tudi osebe z depresivno motnjo in demenco lahko neznosno trpijo, nekatere med njimi so preizkusile že vse mogoče terapije in zdravila, pa so po 15, 20 letih zdravljenja še vedno kronično depresivne. Nasprotniki evtanazije ugovarjajo, da je neznosnost trpljenja subjektivna kategorija, ker ima vsak od nas drugačen prag bolečine. Ampak saj zato pa to oceno prepuščamo bolnikom, ki edini vedo, ali so telesne, psihične in socialne muke, ki jih trpijo zaradi bolezni, zanje še znosne ali ne!

Tudi glede tega bi se najbrž lahko strinjali, da so nekatere duševne bolezni neozdravljive, brez pravih obetov za izboljšanje in da taki posamezniki zaradi bremena bolezni neznosno trpijo. Da ti, skratka, izpolnjujejo vse zakonsko predpisane pogoje za strokovno pomoč pri končanju življenja, le vzrok njihovega trpljenja ni somatski.

Tudi iz tega razloga so na Nizozemskem in v Belgiji pred časom spremenili evtanazijsko zakonodajo in ta zdaj tudi duševno bolnim in motenim osebam načeloma omogoča to storitev. Se je pa v primeru takih bolnikov seveda nujno trdno prepričati, da ni izražena želja po smrti bolj simptom duševne bolezni kot pa izraz avtonomno oblikovane volje. Razširitev take pravice na duševne bolnike bi s seboj nedvomno prinesla nekaj novih, težje obvladljivih tveganj in zato najbrž ni preveč smiselno, da v Sloveniji to naredimo že v prvem koraku.

Ali lahko potegnemo vzporednico med pravico do evtanazije, pravico do splava, umetne oploditve ... Kakšne dolgoročne spremembe možnost evtanazije prinaša družbi?
Ne vem kaj natančno imate v mislih, morda svarila pred prevlado tako imenovane kulture smrti, odpovedjo načelu, da je človeško življenje sveto, nedotakljivo, da bomo s sprejemom zakona prestopili Rubikon in na dolgi rok in nepovratno razvrednotili samo človeško življenje. Osebno me to pretirano ne skrbi. Zakon bo v resnici bolj drastično zarezal v samodojemanje zdravniške elite kot pa v splošno kulturo, prevladujoče vrednote in vedenjske vzorce posameznikov.

V resnici namreč le redki med nami verjamejo v nedotakljivost ali svetost človeškega življenja. Večina nas sodi, da je dopustno ubiti napadalca v silobranu, da smemo ubijati v vojnah, tudi umetno prekinitev nosečnosti odobrava velika večina ljudi. Bolj kot svetost življenja nam je blizu ideja pravice do življenja. Slednja pa ni zgolj pravica do tega, da nas drugi ne ubijejo, temveč tudi do razpolaganja z lastnim življenjem in sprejemanja odločitev, ki ga krojijo. Odločitev, kdaj in kako naj se naše življenje konča, je sestavni del te pravice. To je ta civilizacijski dosežek, ki ga je treba za vsako ohraniti, ne pa nedotakljivost in svetost človeškega življenja, ki ni drugega kakor verska dogma oziroma mit.

sergeja.hadner@styria-media.si