V državnem zboru je včeraj zavladala enotnost na več ravneh: v prvi vrsti precejšnja enotnost pri glasovanju proti paketu petih ministrov. Enotnost pri tem, da si bolj ali manj vsi (pa čeprav s figo v žepu) želijo na predčasne volitve.

Enotnost glede tega, da je vlada morala oditi, ker je državljani niso več podpirali, enotno je bilo celo to, da je malokdo povedal kaj slabega o Borutu Pahorju samem.

A po skoraj katarzičnem pritisku na gumbe so na žalost ostali enotni tudi glede tega, da državljanom niti po 20 letih ali v trenutku, ko celo sami priznavajo, da bi to potrebovali, ne zmorejo ponuditi enotne vizije vodenja države.

Komu na čast. Osem ur in petnajst minut "prepucavanja" o tem, kaj je kdo naredil in kdo česa ni naredil. Vračanje vse tja do leta 1992. Kot da ni jasno, da bomo neodvisno od včerajšnjega dne, neodvisno od arbitražnega sporazuma, afer Bulmastifi in Patria ter še česa neizogibno vstopili v leto 2012 in zatem v naslednjih deset, pa tudi dvajset let.

Zaradi gospodarske odvisnosti se – tako kot od prihodnosti – ne bomo mogli izolirati niti od potencialnih novih gospodarskih pretresov. Lahko pa bi se od političnih. A realnost je žal takšna, da je še malo pred glasovanjem eden od poslancev SD skorajda žugal proti klopem SDS, rekoč "ker naša politika ni taka kot vaša in nikoli ni bila".

Najverjetnejši novi predsednik vlade pa tako ali tako upa na scenarij 50+. Mogoče ima pa prav, kajti v Sloveniji s sklepanjem kompromisov, kot kaže, ni mogoče priti dlje kot do roba prepada.