Foto: Saša Despot Vanda Levstik Spraševali smo finančne analitike, politike, gospodarstvenike, risali krivulje, seštevali, odštevali. Pa saj smo prispevke na to temo delali zato, ker nam je mogoče tisti dan zmanjkalo vsebin, v vsakem primeru pa si nam tako oddaljena tema zagotovo ni zaslužila mesta tam na vrhu, med udarnimi novicami in napovedniki. Zakaj? Ker takrat, vključno s tistimi, ki bi to lahko ali morali, nismo vedeli kaj se nam dogaja, kaj bi radi, kaj hočemo. Le krivulje smo risali. Globlji razlogi in družbene posledice? Komu to mar. Kako bi naj torej vedeli, kako se pripraviti na krizo.

Analitiki opozarjajo, da bo kriza prizadela predvsem mlado generacijo, predvsem tiste s fakultetno izobrazbo, ki stopajo na trg dela, sem ugotavljala v svojem prvem prispevku o družbenih posledicah krize. Britanska vlada je že, ko se nam še sanjalo ni, pripravljala ukrepe za te ljudi, da jim ne bi ušli ali da ne bi bili potisnjeni na rob družbe. Ugotavljala sem, da kriza udari tako po revnih kot bogatih, tezo podkrepila z novicami o samomorih. Stresi, ki jih povzroči kriza, so namreč hudi, predvsem pri samskih ljudeh, svoje naredita tudi izobrazba in spol, so takrat ugotavljali in napovedovali angleški psihiatri in sociologi.

Kar nekako v duhu, saj ni res pa je, sem navajala primere, kako se po nekaterih državah pripravljajo na krizo. V Veliki Britaniji na primer, so o tem govorili zelo odkrito, tamkajšnji mediji pa so že pripravljali oddaje z nasveti, kako se odzvati, kaj kuhati, kje in kako počitnikovati, kako najbolj varčno kupovati, barantati na tržnici. Za konec so se našli še pozitivni vidiki; da imamo varčnost v genih ter da nekateri v tem celo uživamo, da o solidarnosti in boljših medsosedskih odnosih sploh ne govorimo. Ljudje si bodo pripravljali hrano doma, zelenjavo gojili po vrtovih ali balkonih in si delili nasvete, kako čim bolj zdravo in poceni jesti, ker za restavracije pač ne bo denarja. Kriza bo povezala družine, saj bodo ljudje našli zatočišče predvsem doma, ob tem pa bodo moški spet opravljali moška dela, ženske pa skrbele za gospodinjstvo. Kako romantično, sem si rekla takrat in seveda nič mi ni bilo jasno.

Pozneje, ko nas je kriza še kako zadela, so vsa ta "nakladanja" seveda naenkrat postala realnost, tej državi pa, kot da še vedno ni nič jasno. Meni nekoliko bolj, ker me je zadelo in še kako dobro vem, kako je, ko se v primežu krize znajdeš v brezizhodnem položaju, da o občutku osebne krivde, ki ga prinese izguba službe, sploh ne govorimo. Če tega ne doživiš, ne veš, če ne greš med ljudi, v realnost, na zavod za zaposlovanje, na Karitas, tega ne moreš vedeti in predvsem razumeti.

Zato moj pomislek ob populističnih idejah, kot je enkraten odpis dolgov najrevnejšim.

Enostavno ne verjamem v iskrenost predlagateljev, pa tudi predlogi brez globjih družbenih analiz, se tudi slej ko prej "sfižijo". Danes bi jim Združena levica odpisala dolgove, a jutri je zanje nov dan, v katerem so še vedno brez perspektive. Bojim se, da za takšnimi idejali stoji le poceni populizem, nabiranje političnih točk, kar se je nenazadnje tudi izkazalo na zadnjih javnomnenjskih raziskavah.

Da ne bo pomote… Razumem, poskušam razumeti, vem in verjamem, da bi mnogim, ki so se danes znašli na dnu v nekem trenutku to pomagalo. Kaj pa naprej? Ljudje, ki živijo pod pragom revščine bodo še naprej imeli nizke dohodke, takšne, ki ne zadoščajo za preživetje in računi se bodo spet začeli nabirati. In spet smo pri analizah, sistemskih rešitvah, ki jih politiki, vezani na mandat, seveda ne marajo.

Še zgodba s terena, socialnih delavcev, dobrodelnih organizacij, uradnikov na zavodih za zaposlovanje. Ljudem je treba vrniti dostojanstvo, bodo pripovedovali. Sicer pa napoved, da bi država socialno ogroženim odpisala ne obeta rešitve vsem, skupaj naj bi bilo do odpisa upravičenih 80.000 ljudi. Kaj pa ostali? Tisti, ki imajo službe, pa ne morejo preživeti. Pa upokojenci, ki zaradi nizke pokojnine zapuščajo domove, oskrbo na domu? Kdo je tukaj najrevnejši?