Foto: Jaka Dimc Barbara Eržen Energetske izkaznice so še ena od tistih zgodb v naši državi, ki so dobile slab prizvok zaradi neskončne birokracije in prelaganja odgovornosti. Izkaznice sploh niso slaba ideja, bile naj bi namreč dokument, ki ob nakupu ali najemu nepremičnine potrošniku črno na belem pove koliko stroškov ga še čaka pri ogrevanju oziroma kaj je potrebno v stanovanju prenoviti. Slovenija pa je kot del Evropske unije takšno idejo tudi sama podprla.

Ampak ne, kot pravi umetniki zavlačevanja, smo v Sloveniji z uveljavitvijo odlašali in jo prestavljali, vse dokler nam niso zagrozili s sankcijami, ker ne spoštujemo pravil, ki smo jih podprli sami. Seveda so potem na kup oziroma v zakon vrgli nekaj pravil, češ, zdaj pa je vse urejeno. Ni kaj, v Sloveniji dobro poznana zgodba. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi pri uveljavitvi načrta za kakovost zraka, v tistih občinah, kjer je zrak prekomerno onesnažen. Tik preden bi pokasirali večmilijonsko kazen so ministrstva skupaj vrgla nekaj ukrepov. Eden izmed biserov je gotovo ta, da naj v primeru napovedanega onesnaženja prebivalci pač manj kurijo s trdimi gorivi. Onesnaženj je največ seveda ravno pozimi.

Nič čudnega, da sprejemamo takšne ukrepe kot nepotrebno dodatno delo, ki nam ga nalaga država, čeprav so ukrepi namenjeno prav nam. Energetske izkaznice bi z malce bolj premišljenim in dodelanim načrtom lahko razumeli kot dokument, ki nas bo ščitil pred goljufi, ne pa kot odvečno birokracijo, pred katero kujemo načrte, da se ji bomo izognili. Dovolj bi bilo, če bi kdaj pa kdaj pogledali čez planke in preverili kako so to uredili v tujini.

Preberite si tudi, da ministrstvo še vedno ni sprejelo pravilnika, ki določa kdo in na kakšen način bo nadziral izdajanje in prisotnost energetske izkaznic. Ministrstvo pa naj bi globe začelo zaračunavati s prihodnjim letom.