Foto: Dare Čekeliš Suzana Kos Korporativno upravljanje in nadzorovanje gospodarskih družb v Sloveniji je zanič. To potrjuje vrsta primerov nekdaj gospodarskih paradnih konj, ki so na kolenih; a ne zaradi krize, ampak slabih, nesposobnih in nepoštenih uprav ter nesposobnih nadzornikov. Tja jih je nastavila vsakokratna vladajoča politika, ki se vsa leta dejavno vključuje v imenovanje nadzornikov in uprav podjetij v lasti države.

Na dnu. Izčrpavanje podjetij za menedžerske odkupe, za to, da so se pri koritu mastili razni prijatelji uprav in nadzornikov, napačne poslovne odločitve ter nadzorniki, ki niso bili dorasli svoji vlogi ali pa so bili z upravami tako tesno povezani, da svoje nadzorniške funkcije niti niso želeli opravljati, kot bi bilo treba, so nas pripeljali do točke, na kateri smo zdaj – na rob prepada.

Sramota je, kar se je dogajalo, pravi tožilec Kozina, ki je do zaporne kazni doslej pripeljal tri nekdanje direktorske eminence. Upajmo, da niso zadnji in da jim bodo res sledili tudi nadzorniki.

Sramota je, kar se dogaja zadnja leta pri mešetarjenju z upravo, zlasti pa v zadnjih dneh v Luki Koper. Njen dolgoletni nadzornik, odvetnik Miha Kozinc, pravi: “Berem in se čudim.”

Sramota je, da ljudje ne zmorejo nobene kritične presoje svojih sposobnosti. Pa naj gre za Andreja Lovšina, ki se je v menedžerski fotelj zavihtel v času Janševe vlade, pred tem pa si je izkušnje v gospodarstvu nabral le kot izvoznik izdelkov Ljubljanskih mlekarn na Kosovo, ali pa trenutno medijsko aktualnega mešetarja s piranskimi nepremičninami.