Se vam kdaj zdi, da ima pri nas več besede tisti, ki glasneje kriči? Kaj ima povedati, je manj pomembno. Pri nas sindikati kričijo glasno. Ne pravim, da nikoli nimajo kaj pametnega povedati. Stavki v Vegradu, ko podjetje delavcem več mesecev ni izplačalo prisluženega, ni oporekal nihče. Celo stavko v javnem sektorju sem razumel, čeprav je nisem podpiral. Uslužbenci so se odpovedovali več let, država je obljubila, a ni hotela (oziroma ni mogla) dati. Stavke krupjejev v Hitu pa niti ne razumem niti ne podpiram. Podobno kot delavcem v Vegradu se dogaja tisočem obrtnikov. Delajo, a ne dobijo plačila. Poleg družin, ki računajo nanje, imajo obrtniki pogosto še zaposlene, za katere komaj napraskajo za plače ali pa še to ne. In veliko samostojnih podjetnikov za vse jamči z vsem svojim premoženjem. Predstavljajte si, da takemu obrtniku nekdo, ki mu dolguje tisoče evrov, zaradi katerih mu grozi stečaj, smeje reče, naj ga pač toži. Saj se ti zmeša!

Kričanje. Obrtnikom zato ne zamerim, da razmišljajo tudi o sindikalnih sredstvih boja, zaporah cest in podobno. Če se vlada pretežno ukvarja le s tistimi, ki glasno kričijo, je treba pač kričati.

Gnile kompromise s sindikati pa vladi zamerim tudi jaz. Ko se je začela pripravljati pokojninska reforma, so mi snovalci obljubili, da se bom po teh novih pravilih upokojil tudi jaz. Zdaj pa je jasno, da bomo pokojninski zakon čez deset let spet krpali. Ima me, da bi zakričal