Foto: Boštjan Tacol Anja Zupanc Tik preden so nekdanjim gradbenim baronom izrekli zaporne kazni, so med rednimi obiskovalci sodišč krožile takšne in drugačne stave. Večina jih je za gradbince napovedovala zgolj oprostilne sodbe, saj v to, da bi jih katerikoli sodnik sploh upal kaznovati, niso verjeli. Sledili so tisti, ki so vse do izreka sodbe verjeli, da bo trojico za njene podkupljive posle doletela neka "simbolična" pogojna kazen. Skoraj samo na prste ene roke pa je bilo takrat mogoče prešteti tiste posameznike, ki so verjeli v to, da je ne bodo odnesli tako zlahka. In v to, da se lahko v naši državi končno enkrat potegne črta.


Upanje. Zdaj jih že nekaj več verjame, da bodo višji sodniki gladko potrdili odločitev sodniške kolegice, ki je končno potegnila črto pod dolgoletnimi dogovarjanji za posle "pod mizo in med prijatelji". Najhuje pri vsem pa je, da so takšno prakso gradbinci z leti nadgradili z izčrpavanjem lastnih zaposlenih. Čisto vsi, brez izjeme. Prav ti delavci imajo najmanj upanja, da bodo njihovi bivši šefi kdaj dejansko zaprti. Že vse od izreka sodbe pred dvema mesecema so prepričani, da se bo zalomilo s pritožbo, ki so jo gradbinci že napovedali. In da jih bo ta rešila zapora. Ob izreku sodbe so odvetniki gradbincev medijem očitali, da jih je sodišče obsodilo zgolj zaradi vztrajnih pritiskov. In kaj če višji sodniki zdaj obsodbo le potrdijo? Bo za to spet kriv pritisk ali si bomo kot družba končno priznali, da izkoriščanje, kraje in goljufije preprosto niso več sprejemljivi?