Čančar je postal že 11. izbrani slovenski igralec na naboru najmočnejše lige na svetu, kar je za državo z dvema milijonoma prebivalcev izjemna številka. Devet od enajstih jih je nato tudi zaigralo v NBA (deseti, Zoran Dragić, je v ligo prišel mimo nabora), nekateri so pustili globok pečat in osvajali naslove.
Čez leto dni bo na naboru zelo visoko kotiral Luka Dončić. Od Evropejcev je bil kot prvi doslej izbran le Italijan Andrea Bargnani leta 2006. Če bo Dončić, ki si je v zadnjih dveh letih nabral dragocene izkušnje, v dresu Reala odigral odlično sezono, potem bo kotiral zelo visoko, morda celo najvišje.
V ligi NBA je slovenski paradni konj trenutno Goran Dragić. V domovini mu pogosto posvečamo premalo pozornosti. Če ti košarkarski guru Pat Riley plača 85 milijonov dolarjev za pet let igranja košarke, potem moraš biti hudičevo dober.
Letos bomo Slovenci z velikimi pričakovanji gledali EuroBasket, na katerem se bo omenjenima Dončiću in Dragiću, poleg ostalih slovenskih nosilcev, pridružil še eden najboljših krilnih centrov Evrolige Anthony Randolph. Ob dobrih pripravah, dobri formi, pravem vzdušju ... Kdo ve, česa bo letos sposobna četa Igorja Kokoškova. Na papirju stvar zgleda zelo obetavno.
Za nekaj veselja in nove energije je že poskrbela ženska reprezentanca. Na svojem premiernem evropskem prvenstvu so izbranke Damirja Grgića več kot dostojno branile slovenske barve. Premagale so Grčijo, namučile Francije, obe krojita boj za medalje. V naši državi je manj kot sto članskih košarkaric in že kosanje z velesilami je fantastičen rezultat, predstave na Češkem pa bodo gotovo privabile kakšno deklico več v lokalni klub.
Dobra novica je letos je prišla tudi s strani Moka, saj je bila košarka 3x3 uvrščena na program za OI 2020. Slovenija je v tej panogi zelo uspešna in bo ena od kandidatk za medalje.
Druga plat medalje
Če je na članskem reprezentančnem nivoju prisoten optimizem, pa je pogled na klubsko sceno malce drugačen. Daleč od tega, da bi bilo treba vse popljuvati, a dejstvo je, da se vrh evropske košarke vztrajno oddaljuje.
Pri ženskah je situacija z devetčlansko ligo milo rečeno slaba, Athlete Celje pa nesporni vladar scene. Kljub načrtnemu delu v knežjem mestu ne morejo sanjati o konkuriranju najboljšim evropskim klubom.
Pri moških je situacija drugačna, a tudi ne rožnata. V štirih rangih je lani tekmovalo 60 klubov. V primerjavi z nogometom (213) precej manj, a precej več kot treh rangih rokometnega prvenstva (38). Liga Nova KBM je zanimiva, nepredvidljiva in dobra odskočna deska za mlade.
Toda obenem so slovenski klubi najdlje od evropskega vrha v zadnjih dveh desetletjih. Slavni časi Olimpije, ko je mešala štrene v bojih za lovorike v mednarodnih tekmovanjih, so precej oddaljeni. V naslednji sezoni bodo zmaji igrali Fibino ligo prvakov, tretjerazredno tekmovanje, saj povabila v Eurocup niso dobili. Novomeška Krka je izpadla iz lige ABA, osvojila je zadnje mesto v "jadranski" konkurenci.
Vse je, seveda, pogojeno z denarjem. Če je Olimpijin proračun v najboljših časih dosegal vsaj četrtino (ali celo malce več) tistih najbogatejših, so danes razlike precej večje. Danes bi bili v Ljubljani več kot zadovoljni z desetimi odstotki proračuna moskovskega CSKA. Elita je povečala vložke, pri nas so stagnirali ali pa se zmanjšali.
Če so nekoč mladi talenti z vse Evrope prihajali v Tivoli igrat Evroligo in so najboljši domači mladi igralci v tem videli edinstveno priložnost, danes ni nič čudnega, če perspektiven košarkar iz enega najboljših slovenskih klubov prestopi v moštvo, ki se bori za obstanek v italijanski ali turški ligi.
Za nov navdih
Aktualni trenutek slovenske košarke ima torej dve plati. Ne gre pozabiti, da je igra pod obročema na globalni lestvici kolektivnih športov le za nogometom, da gre za urbani šport, ki se lahko igra v praktično vsakem blokovskem naselju in ki je Slovencem v preteklosti prinesel veliko radosti.
Z dobrim nastopom na EuroBasketu 2017 bi lahko prišli novi junaki, z njimi pa nov navdih in zagon. Stvari niso najboljše, a ne bodimo črnogledi. Pravi športnik gre vedno na zmago!