Foto: Anže Petkovšek slovenija 21.01.13, Anja Zupanc, novinarka, Zurnal, foto: Anze Petkovsek Starši so pred časom za obnovo hiše najeli gradbeno podjetje, ki večinoma zaposluje tujce, zlasti iz držav nekdanje Jugoslavije, med njimi so bili vsaj štirje Bosanci. Takrat se je o izkoriščanju in neplačevanju tujih delavcev pri nas sicer šele začelo govoriti.

Ti štirje Bosanci so na delo prihajali z veseljem in ni jim bilo težko ostati dlje, kot so sprva načrtovali, če določenega dela niso dokončali. Bili so zadovoljni že s tem, da imajo službo in jih podjetje plačuje redno ter da imajo plačano zdravstveno zavarovanje in v nasprotju z nekaterimi delavci lahko živijo dostojno življenje. Čeprav so s svojim obnašanjem hitro dokazali, da živijo skromno. Predvsem zato ker večino svojih mesečnih dohodkov redno pošiljajo svojim družinam in sorodnikom v Bosno, ker ti brez pomoči ne bi preživeli. In če upoštevamo, da je to navada ali celo del kulture, ki se je držijo tuji delavci pri nas, je razumljivo, da so v še toliko večji stiski, ko za svoje delo ne dobijo plačila.

Tragično. Slovenija zanje že dolgo ni več zgled in niti približno pravična država. Ko so potrebovali zaščito in pomoč, ju od naše države niso dobili. Prepuščeni so sami sebi in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bodo iz obupa začeli svoje težave reševati z nasiljem. A do vsega tega ni pripeljala samo gospodarska kriza. Ker Slovenija ni znala kaznovati tistih, ki delavce izkoriščajo, imamo zdaj še krizo vrednot. To tako ni ne prva in ne zadnja tragedija, za katero smo krivi sami.