Sredi Ljubljane pretepen britanski homoseksualec. Na Golovcu zaboden lama Šenpen Rinpoče. Na Viču umorjen 52-letni Ljubljančan. Z umorom in samomorom končan družinski spor v Gornji Radgoni. V Cerknem po prepiru do smrti zabodena žena. Kaj žene ljudi v tako skrajna dejanja in zakaj toliko nestrpnosti med nami, smo vprašali psihologa  Marka Poliča z oddelka za psihologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Omenjena dejanja povezuje nasilje, dejavniki in vzroki, ki so pripeljali do njih, pojasnjuje Polič, pa niso povsem enaki. "Skupno jim je to, da se dogajajo v družbi, ki postaja preveč strpna do nasilja, pa naj se kaže kot sovražni govor, pretepanje ali umor. Če vsako nasilje ne bo dosledno in takoj obsojeno in proglašeno za zavrženo dejanje, se bo ta uničevalna pot samo nadaljevala in postajala vse hujša," je pojasnil.

Letos je bilo v Sloveniji že 11 umorjenih, več kot v vsem lanskem letu. Družinske tragedije imajo po mnenju psihologa Petra Umeka vedno predzgodovino nasilja, ljubosumja ali alkohola. Več na tej povezavi.

Širi se splošno nezaupanje

Sodeč po objavah v medijih je po besedah Poliča iskanje pravice v naši državi pogosto zamudno in ne preveč uspešno početje.

Pravi, da se poraja in širi splošno nezaupanje, in v takem ozračju so izidi, ko se ljudje znajdejo v brezizhodnem položaju, vse verjetnejši. "Rešitev seveda ni ne v nekem svetu modrecev ali nekakšnem odrešeniku, ki bo naenkrat vse uredil – cena za to je bila v zgodovini vedno previsoka –, ampak v sistematični in dosledni skrbi za človeške pravice, sistematičnem in sistemskem urejanju medsebojnih odnosov z jasno vzpostavitvijo odgovornosti vpletenih," je dejal naš sogovornik.

Glede nestrpnosti in nasilja še pravi, da ne toliko kriza sama po sebi kot nejasne poti njenega razreševanja in splošno nezaupanje v tiste, ki bi rešitve morali ponuditi (parlament, vlada, stranke, delodajalci, sindikati), ljudi tako pasivizirajo kot jezijo, iščejo krivce, ki so prevečkrat zgolj nadomestne žrtve, grešni kozli in ne pravi krivci. "In ko se začarani krog nasilja enkrat začne, pogojuje sam sebe in ga je težko prekiniti," pravi Polič. "Prekine ga lahko samo odločen ne vseh, ki jim ni vseeno, vseh, ki niso pripravljeni neprizadeto gledati nasilje nad drugimi."

Civilna družba je zaspala

Polič je še prepričan, da je treba zelo odločno zaščititi tudi pravice različnih  manjšin (verskih, spolnih, političnih) pred nasiljem večine, "ki v imenu svojih predsodkov zase zahteva ekskluzivnost, drugačne pa bi najraje getoizirala".

Obenem mora država po njegovem poskrbeti tudi za hitro in uspešno reševanje vprašanj, ki nerešena vodijo v medosebne spore in/ali občutke ogroženosti, ki družbeno ukrepanje zamenjujejo z osebnim maščevanjem.

Civilna družba, ki je pri nas praktično zamrla, pa bi morala državo, kot njena vest, nenehno opominjati in opozarjati na njene naloge ter protestirati ob vsaki kršitvi človekovih pravic. "Pa naj gre za delavce, ki niso prejeli zaslužene plače, pretepenega gejevskega aktivista ali budističnega meniha, nerazreševanje različnih vprašanj, ki bi jih morala reševati država oziroma njeni organi," je sklenil Polič.