Foto: Anže Petkovšek kolumnisti 14.06.11, Maja Kalan, novinarka Zurnal24, foto: Anze Petkovsek Ne glede na to, kako dobronamerna je lahko pobuda Kinološke zveze Slovenije, je po drugi strani tudi utopična. Tega se Slovenci učimo že zadnjih nekaj let. Odkar traja kriza in država besno išče načine, kako pobrati več davkov in zakrpati luknje, skozi katere odteka denar. Uvajanje novih in novih predpisov se namreč vedno znova izkaže za pesek v oči. Če želi višje obdavčiti prazna stanovanja, se bo tja hitro prijavil ta in oni sorodnik. Če želi preprečiti brisanje računov, si gostinec omisli nov način, da to počne. In če ljudje danes ne cepijo svojih psov, jih najbrž ne bodo niti jutri.

Cene

Medsebojni odnos lastnikov živali in veterinarjev bi lahko označili za toplo-hladnega. Kadar je ogroženo zdravje domače živali, je lastnik pripravljen plačati praktično vse. Kadar je treba plačevati storitve, ki jih predpisuje država, mu gredo cene na živce. Lahko se sicer vprašamo, kakšno zvezo ima marmornat pult z zdravjem vaše mačke – toda, hej, saj gre za zasebni sektor, da o tem, kako neelastično postane vaše povpraševanje, ko pes požre plišastega medvedka, sploh ne govorimo. Veterina je pač posel, saj so tudi ljubljenčki ne več samo odgovornost, ampak tudi luksuz. Vsaj za tiste, ki jih tako dojemajo. Vedno pa bosta ostala del lastnikov, ki psov ne bodo cepili, in del lastnikov, ki jih ne bodo niti registrirali. Da bi našli in nadzirali te pse in njihove lastnike, je praktično nemogoče, tudi če kinološka zveza na teren pošlje vseh 12 tisoč članov.