Foto: Anže Petkovšek Barbara Perko Prva triada se je vrnila v šole. Pred učenci in učitelji je nekaj obdobja prilagajanja na star način dela, za katerega smo si najbrž zdaj vsi enotni, da je veliko boljši od dela na daljavo. Nenazadnje so to spoznali tudi številni otroci sami. Če ti šestošolec reče, da bi se bilo določeno snov lažje naučiti v šoli in da bi rad videl, da bi se šola že enkrat odprla, ti je lahko hitro jasno, da z učenjem na daljavo vsega ni bilo mogoče optimalno osvojiti. Da ne govorimo o tem, da vsi otroci doma nimajo enakih pogojev, medtem ko so v učilnici vsi na istem. 

Pred učitelji in učiteljicami so tako dnevi in tedni, ko se bo izkristaliziralo, kaj za znanje otrok pomenijo ti trije meseci, ki so jih preživeli na Teamsih, Zoomih in podobnih virtualnih srečanjih. Nekatere prilagoditve so že bile izvedene, med drugim tudi odločitev, da se letošnje šolsko leto obravnava kot eno ocenjevalno obdobje. Zavod za šolstvo je pred odprtjem šol izpostavil šest ključnih področij, ki jim bo treba po vrnitvi v šole slediti.

Premalo naglas pa se govori o tem, da je zdaj pravi čas, da se naredi tisto, na kar marsikdo opozarja že dlje časa. Zdaj je pravi čas, da se odstrani iz kurikuluma ves nepotreben balast. Že pred petimi leti smo pisali o težavah dijakov in dijakinj pri zgodovini v zadnjih letnikih srednje šole. Na to, da je to obdobje odlična priložnost, da se prilagodijo učni načrti, je že maja lani opozoril tudi psiholog dr. Kristijan Musek Lešnik. Po tihem bi pričakovali, da bi to od marca do zdaj že storili, časa je bilo več kot dovolj. To, da se odgovornost prelaga na učitelje, ki naj sami presodijo, kako naprej, ni rešitev. 

Druga pomembna stvar, ki jo je treba urediti, pa je dobro računalniško opismenjevanje otrok. Ravno v času od marca do danes je postalo kristalno jasno, kako pomembno je poznavanje vsaj osnov računalniške pismenosti. To, da govorimo, da so se ti otroci že rodili s telefoni in tablicami v rokah, ne pomeni, da vsi znajo poslati elektronsko pošto, shranjevati dokumente itd. Tudi pričakovati, da so vsi odrasli enako dobro podkovani v tem, je nerealno. Iz danes na jutri pa se je pričakovalo, da vsi znamo vse. Podobno kot se je ob določitvi, da je za prehajanje med občinami potrebna aplikacija Ostani zdrav, domnevalo, da imajo vsi upokojenci pametne telefone.

Novembra so nam na Zavodu za šolstvo RS pojasnili, da "na področju razvijanja temeljnih znanj računalništva in informatike v Sloveniji ni celovitejših rešitev. Na podlagi primerov dobrih praks v okviru obstoječih kurikulov in rezultatov iz nacionalnih in mednarodnih raziskav, načrtujemo pilotno izvajanje na izbranih VIZ dejavnosti po vzoru uspešnih implementacij nekaterih razvitih šolskih sistemov v svetu". Borut Čampelj iz sektorja za razvoj izobraževanja na ministrstvu za izobraževanje in šport je novembra dejal, da potrebujemo nove predmete temeljnih vsebin računalništva in informatike. EU je objavila Akcijski načrt za digitalno  izobraževanje (2021-2027), ki predvideva, da se že v zgodnjem otroštvu osvojijo osnovne digitalne spretnosti in kompetence, med katerimi so digitalna pismenost, vključno z bojem proti dezinformacijam, računalniška vzgoja ter dobro poznavanje in razumevanje podatkovno intenzivnih tehnologij, kot je umetna inteligenca. 

Težav se očitno vsi zavedajo, ne vem pa, če se zavedajo, da na rešitve ne moremo čakati naslednjih deset let, ampak jih učitelji in učenci potrebujejo zdaj. Že leto dni je, kar je očitno, da otroci danes ta znanja potrebujejo. Če hočemo vsem nuditi enakovredne pogoje, jih moramo vse opremiti z ustreznimi znanji. Ne le, da bi jih šola lahko naučila osnov, lahko bi jih ves čas izobraževala tudi glede tega, kaj je na spletu varno in kaj ne ter kako nevarnosti prepoznavati.

Vračanje v šole pa bo dalo odgovor še na eno pereče vprašanje – kakšno je stanje gibalne učinkovitosti otrok. Analiza, ki so jo lani opravili v okviru spremljanja telesnega in gibalnega razvoja otrok SLofit-športnovzgojni karton, je dala zaskrbljujoče rezultate.
Nekaj predlogov, kako bi stanje lahko izboljšali, so v okviru športnega kartona že podali. Med drugim z uvedbo ure športa na dan v celotnem šolskem sistemu, sistemsko uvedbo skupnega poučevanja razrednih učiteljev in učiteljev športne vzgoje v prvem in drugem triletju ter zmanjšanje normativa pri pouku športa. Reči, da predlogov, kako izboljšati stanje, ni, je torej nemogoče. Treba je samo nekaj storiti v pravo smer. In to takoj, da ne bo prepozno.