Da je javna uslužbenka registrirana kot sobodajalka, je skorajda smešno. Malo manj smešno je, da v službo pride le enkrat na teden. Zanima me, kako direktorica inštituta za varovanje zdravja (IVZ) Marija Seljak nadzira množico zaposlenih, ki jim je odobrila delo na domu? Nadzor je namreč mogoč le prek rezultatov. A kot smo izvedeli, je tudi to kot marsikaj drugega na IVZ relativna stvar. Da vodja sektorja za raziskovanje dela od doma, kjer ima registrirano podjetje za farmacevtsko svetovanje, je že tragično. Že od daleč smrdi po navzkrižju interesov, a zakon javnim uslužbencem dovoljuje raziskovalno delo. Imamo slabe zakone ali pa je v imenu višjih interesov/zaslug nekomu dovoljeno prav vse?

Oboje. V tem trenutku se zdi, da gre pritrditi tako prvemu kot drugemu vprašanju. Dejstvo je tudi, da minister Marušič – vsaj tako nam je sporočil prek svoje službe za odnose z javnostmi – o biznisiranju uslužbencev ne ve nič. Naši sogovorniki trdijo drugače in se sprašujejo, kako to, da ve in ne naredi nič. Zakaj ne odstavi direktorice, ki omogoča zasebne zaslužke izbrancem, stroko pa zanemarja? Možnosti sta dve: ali se želi sam prepričati v sporne prakse ali pa kalkulira, da je neusmiljeno Seljakovo bolje imeti ob sebi kot proti sebi. E-zdravje je namreč mina, ki odnaša vse, ki niso strokovni ali trdno v sedlu lobijev. Teh ne manjka, kot ne manjka tistih, ki vlečejo niti iz ozadja, “lutkam” pa za drobiž dajejo vtis pomembnosti. Kakorkoli, minister, bodite kos nalogi, pokažite pogum in razrešite Seljakovo!