Včasih v poznih urah iz službe naročim taksi, ker avtomobila pred blokom tako ali tako nimam kje parkirati. Če pa že, potem me zjutraj – ker seveda ne morem plačati parkirnine po 20. uri za zjutraj, zjutraj pa se mi tudi ne ljubi iz postelje zgolj zato, da bi za vetrobransko steklo zataknil parkirni listek – čaka pozdrav Jankovićevih parkirišč in tržnic (LPT).

Če se tu malo ustavim. Podjetje LPT seveda ne bi smelo zaračunavati kazni za parkiranje, ker za to nima pristojnosti. A to počnejo, čeprav izgubljajo tožbe. Seveda na račun tistih, ki tega ne vedo, in drugih, kot sem denimo sam, ki se jim ne ljubi ukvarjati s pritožbami in zahtevami za sodno varstvo. Da se vrnem k taksiju. Možakar, ki je imel neki jazz komad na ponavljanje, je govoril sam s seboj kot garmin. "Vam je prav, da greva po Drenikovi?" Kaj za vraga sprašuješ, če sva že na njej, sem si mislil, a ko sem odprl usta, me je prekinil, da je tu manj semaforjev. "Joj, ta Pečečnikov stadion ... kmalu bodo iz njega kukala drevesa ... Pa v tem vremenu bodo pognale gobe ..." Volan je držal z iztegnjenima rokama, kot da vozi 60 let staro limuzino brez servovolana. Na koncu mi je pokroviteljsko dejal, da zdaj pa res lahko sam izberem, po kateri poti greva. Ko sem jo izbral, pa je seveda rekel, da to ne bo šlo, ker tam taksiji ne smejo. Seveda smejo, ampak taksist je imel svojo, daljšo in dražjo logiko. Peljala sva se mimo Gimnazije Ledina, na kateri je grafit: Domišljija je pomembnejša kot znanje. Ko je ustavil pred blokom, mi je kratko rekel: "Vidite, kako gladko teče življenje, pa ni treba narediti nobenega prekrška." Gospod filozof mi je vrnil premalo denarja, račun se je tiskal tako dolgo, da sem obupal in izstopil ... Seveda! Neki mulec je posekal vse ekonomiste v tej državi in z enim stavkom povzel bistvo in definicijo poslovnega modela Slovenije, okrog katerega se stroka tako muči. Domišljija! Domišljija, kako nategniti drug drugega. Domišljija, kako služiti mimo zakona in pravil. To je to. Kakšno znanje! Nategujejo nas vsak dan po malem in se ob tem delajo, da nam delajo uslugo. Pa taksist je pri tem najmanjša riba. Dragi moji, domišljija nekaterih je realnost nas vseh.