Na težavo dolgotrajne oskrbe v Sloveniji že dalj časa opozarja tudi stroka. Kljub temu da so koalicijski partnerji obljubili, da bodo starostniki v kratkem dobili 7 domov, dr. Jana Mali, profesorica na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani, opozarja, da dolgotrajna oskrba pomeni veliko več kot le izgradnjo novih domov na ostarele.

"Pomeni tudi urejeno obliko financiranja, enoten sistem. Dolgotrajna oskrba se namreč v Sloveniji deli na dve veji, na zdravstveno in socialno. Ti dve področji sta pri nas ločeni, tudi na ministrstvih, in opažamo, da takšna ureditev v času velikih demografskih sprememb zagotovo ni pozitivna, je kvečjemu ovira," pravi Malijeva.

Dolgotrajna oskrba ni namenjena le starim ljudem

Zato si v stroki želijo, da bi obe področji delovali z roko v roki, da bi lahko čim bolj učinkovito zadovoljevali potrebe starejšega prebivalstva in vseh tistih, ki so tovrstne pomoči potrebni – tudi slednjih ni malo. "Pod pojmom dolgotrajne oskrbe namreč pojmujemo vse starejše od 18 let, ki so zaradi zdravstvenih sprememb in socialnih okoliščin na dolgi rok odvisni od pomoči drugih," doda strokovnjakinja.

Katere so te skupine? "Recimo mlajši od 65 let po poškodbah glave, prometnih nesrečah, po kapi. Te skupine običajno izpadejo iz obstoječega sistema, ker bi potrebovale zelo intenzivno oskrbo, ki se sicer opravlja v domovih za starejše, a tja zaradi prenizke starosti ne spadajo," pojasni.

Namesto urejene oskrbe podaljšujejo bivanje v bolnišnicah

Kaj se torej zgodi s takšnimi posamezniki? "V večini primerov se jim podaljšuje bivanje v bolnišnicah in kasneje išče neka rešitev v skupnosti. Težava je, ko ima tak človek skrčeno socialno mrežo in si ne more zagotoviti pomoči," poudarja sogovornica, ki dodaja, da lahko gredo sicer v negovalno bolnišnico, a to ni dolgoročna rešitev. Primer dobre prakse predstavlja recimo paliativna oskrba v skupnosti, a je ta razvita le na nekaterih območjih Slovenije – najbolj na Gorenjskem, kjer deluje mobilni paliativni tim, pravi Malijeva.

"Položaj je za te ljudi zelo težak, v domove jih ne želijo sprejeti, ker že za svojo ciljno populacijo težko poskrbijo, čakalne vrste so dolge. Ti ljudje so nekako izpadli iz sistema, zato bo v prihodnje zanje treba zagotoviti določeno obliko pomoči."

Dr. Jana Mali

Tisti s statusom invalidov so sicer upravičeni do osebne asistence, a je, kot poudari Malijeva, težava v tem, da gre pri njih za zelo intenzivno zdravstveno nego. "V bistvu je tako, da takoj, ko je njihovo zdravljenje zaključeno, pridejo na socialno področje – a sociala njim ni namenjena in tudi ni smiselno, da bi ti ljudje iskali pomoč na socialnovarstvenih zavodih," opozarja.

Foto: Profimedia revščina upokojenci star par ostareli Institucionalno varstvo bi lahko izvajale tudi nevladne organizacije

V Sloveniji so lahko izvajalci dolgotrajne oskrbe predstavniki javne mreže, nevladnih organizacij ali zasebnega sektorja. Zasebni sektor se je v sistemu pojavil dokaj pozno, medtem ko na ravni nevladnih organizacij sploh nimamo institucionalnega varstva. 

Konec leta 2018 je bilo v Sloveniji na voljo 21.063 mest v 59 javnih zavodih in 43 izvajalcih s koncesijo. Prostih mest v domovih za starejše in v posebnih socialnovarstvenih zavodih, sodeč po aktualnih podatkih Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, ni. 

Malijeva meni, da bi se lahko v sistem bolje vključile tudi nevladne organizacije, ki se trenutno na potrebe po institucionalni oskrbi sploh ne odzivajo. "Društvo upokojencev se recimo posveča predvsem tistim starejšim, ki so bolj aktivni, tistim, ki so nujno odvisni od pomoči, pa ne. Sicer imajo za skupino aktivnih zelo pomembne programe, a morda obstaja možnost, da bi se na tem področju razvilo kaj več," razmišlja sogovornica, ki doda, da v tujini obstajajo primeri, ko takšno delo opravlja recimo Rdeč križ.

Pomoč na domu dražja od institucionalnega varstva

Ena izmed možnosti dolgotrajne oskrbe je tudi pomoč na domu – ta se financira s strani občin, obstajajo pa tudi socialni servisi. "Težava je seveda plačilo – ta storitev je dražja kot recimo oskrba v domovih, če mesečno preračunate glede na število ur oskrbe na dan. Tudi če je sofinancirana s strani občine, ljudem ostajajo še dnevni življenjski stroški. Prav zato je pritisk na domove za starejše še toliko večji," meni Malijeva. Doda, da smo sicer edini v Evropi, kjer pomoč na domu stane več kot institucionalno varstvo. 

"Bolj moramo razvijati sisteme oskrbe v skupnosti, dalj časa omogočati ljudem oskrbo v domačem okolju. To so evropske in svetovne usmeritve!"

Dr. Jana Mali

Še ena težava, na katero opozori strokovnjakinja, je neupoštevanje strategij – za ljudi z demenco smo recimo sprejeli strategijo do leta 2020, pa trenutno nimamo niti akcijskega načrta. 

Za pomoč bomo očitno morali najemati delavce iz tujine

Medtem ko se v Sloveniji utapljamo v prošnjah za prosta mesta v domovih za stare ljudi in za pomoč na domu, imajo nekatere države že vrsto let vzpostavljeno zakonodajo, ki jo redno posodabljajo v skladu z aktualnimi razmerami. "A skoraj nikjer obstoječi kader ne zadostuje, zato morajo najemati delavce iz tujine, na kar bomo morali kmalu računati tudi mi. Pri nas je namreč še toliko težje pritegniti kakovosten kader, ker gre za slabo plačana, necenjena dela. V Nemčiji so recimo dvignili plače socialnim oskrbovalcem, kar pomeni, da si država prizadeva za dvig ugleda poklicu. Pri nas pa smo naleteli na gluha ušesa," opozarja Malijeva.

Foto: Anže Petkovšek dom za starejše Več možnosti za oskrbo v mestih

Malijeva opaža tudi, da so prisotne velike razlike med ruralnimi in urbanimi območji: "V mestih je večinoma na voljo več oblik oskrbe – recimo pomoč socialne oskrbovalke, dnevno varstvo, institucionalna oskrba, začasno varstvo … Medtem ko na podeželju teh oblik oskrbe skorajda ni."

Dnevno varstvo za starejše v praksi poteka tako, da "srednja" generacija zjutraj najprej odpelje otroke v vrtec ali šolo, svoje starše v dnevno varstvo, sami pa se odpravijo v službo. 

Takšna oblika varstva je primerna recimo za ljudi z demenco, ki imajo napredujočo obliko bolezni. "Pri teh ljudeh ni dovolj le, da jim nekdo dostavi hrano, temveč morajo tudi poskrbeti, da hrano pojedo," pojasnjuje Malijeva, ki doda tudi, da mora biti v takšnem primeru to le ena oseba, ni pametno, da se oskrbovalci in oskrbovalke menjujejo. "Treba je namreč poznati osebo, spremljati napredek bolezni," meni. Rešitev torej niso le domovi.

Vse pristojne institucije pokajo po šivih

Sodeč po raziskavah Fakultete za socialno delo vse obstoječe institucije za dolgotrajno oskrbo pokajo po šivih. "Čaka se na sprejem v domove za starejše, čaka se na pomoč na domu, čaka se tudi na začasno varstvo v domovih za starejše," pravi Malijeva.

"Da bi človek oskrbo dobil takoj, ko jo potrebuje, je trenutno nemogoče. Na to smo opozarjali že vrsto let, a s strani politike, ki bi morala sistem urediti, ni bilo posluha."

Dr. Jana Mali

Kdo potem skrbi za te ljudi? Največje breme dolgotrajne oskrbe zaradi slabo delujočega sistema večinoma pade na družinske člane: zakonce, partnerje, otroke. "Izrazito obremenjena je zlasti srednja generacija, ki je delovno aktivna in ima v večini primerov že lastno družino, poleg tega pa skrbi še za svoje starše," opozarja Malijeva, ki opaža vse več primerov, ko morajo ljudje pustiti službo, da lahko skrbijo za svoje bližnje.

Zato po njenem ne moremo več čakati, saj so "stiske ljudi na terenu veliko večje, kot se vladajoče strukture zavedajo". Poleg tega, da se populacija stara, se moramo zavedati, da lahko tudi naš način življenja in tveganja, ki smo jim izpostavljeni vsakodnevno, "tudi nas, ki še nismo stari, pripeljejo do tega, da bomo potrebovali dolgotrajno oskrbo". 

Foto: Profimedia negovalka Želijo si individualnega pristopa

V tujini poznajo tudi bolj specializirane domove, ki so primerni za določeno skupino ljudi – recimo negovalne domove za tiste, ki potrebujejo več pozornosti, domove za tiste, ki so relativno zdravi, pa si le želijo družbe … "Nekateri direktorji domov za starejše že govorijo, da postajajo tipični domovi za ljudi z demenco, ker so stanovalci v večini ljudje z demenco," pravi sogovornica.

Poleg tega Malijeva pričakuje, da se bo spremenila tudi zasnova domov za stare ljudi. "Veliki domovi  z 200 ali več stanovalcev ne ustrezajo več načinu življenja ljudi, ta populacija, ki prihaja v domove, je vajena drugačnega življenja – ne kolektivnega, temveč osebnostnega, individualnega pristopa," pojasnjuje.

Oskrbovana stanovanja bi bila v smislu zadovoljevanja potreb starejših lahko dobra rešitev vsaj za nekatere, meni strokovnjakinja. Tako bi se lahko preselili v okolje, kjer bi dobili ustrezno podporo in pomoč, prilagojeno njihovim potrebam v starosti. "A to, kar se kaže, je, da je trg oskrbovanih stanovanj postal primer, kako se lahko na potrebah starejših zelo dobro služi," še opozori.

Skrbi tudi gospodarstvenike

Na problematiko dolgotrajne oskrbe so opozorili tudi na Gospodarski zbornici Slovenije (GZS), ko so 11. februarja organizirali konferenco in pozvali k “nujni sistemski ureditvi dolgotrajne oskrbe, ki bo kakovostno in učinkovito povezala zdravstveni in socialni sistem v novo socialno pravico". Tudi tam je večina udeležencev poudarila, da mora sistem dolgotrajne oskrbe v prvi vrsti zagotoviti  takojšno obravnavo oziroma minimalne čakalne dobe, "osredotoča pa naj se na zagotavljanje storitev v domačem okolju".

Višje cene Po novem letu nova podražitev: Plačevali boste za pet do osem odstotkov več!