Foto: Žurnal24 Matej Košir (Foto: Žurnal24) Dogajanje v Brežicah pred nastanitvenim centrom za begunce me je tako neprijetno spominjalo na odlomke iz Schindlerjevega seznama, da pravzaprav nisem mogel odpreti ust, ko je v uniformi pristopil k meni prijatelj iz otroštva. Lajež psov, ki so se zaganjali v množico, kričanje, jok, vzkliki na pomoč, povsod orožje, dim in zraven še glas iz megafona v nekem nerazumljivem jeziku. Odmahnil je z roko, dogajanje povzel s tremi besedami …ne moremo, katastrofa…in preskočil na vsakdanje stvari. Razlagal mi je kako je s sinom, ki je nor na avtomobile in mi naenkrat mirno rekel naj se raje umaknem, ker prihaja avtobus in »bilo bi brez veze, da dobim kaj v glavo«. Nadel si je čelado in se vrnil nazaj v prvo vrsto, ki je zadrževala begunce.  Seveda, zanj je to pač služba. S solzilcem je pošprical preveč agresivnega Iračana, ki je teptal otroke in ženske, ga zvlekel na stran in mu spral oči. To je mini kaos. Policija je uvajala red s solzilcem in vodo, hkrati vsiljevala silo in tudi zelo pomagala. Lovila begunce po zeleni meji, da jih je nato organizirano spuščala.

Begunci so bili premraženi, lačni, utrujeni, bolni. Prišli so z vlakom do meje, nato smo jih na vse kriplje zadrževali, da smo jih dali spet nazaj na vlak. Organizirano. Ne vem kateri doktor logistike si je izmislil tak načrt. Begunci so od Dobove pešačili do Brežic, tam so jih zaprli za ograjo in nato najprej vozili na železniško postajo v Brežice, kasneje pa celo nazaj v Dobovo. Popoln absurd. Če seveda ne zavlačujemo zaradi nekih tretjih razlogov, da ti višji cilji opravičujejo trpljenje ljudi, ki bi radi naprej. Zakaj jih nismo preprosto v Dobovi posadili na drug vlak, pa bi jih popisali po poti, če že Evropa to od nas pričakuje. Zakaj so otroci zmrzovali zunaj, zakaj so ljudje padali v nezavest? Da smo ohranili obraz pred Brusljem? Dajmo jih malo vozit naokrog, da ne bi kdo rekel, da jih kar spuščamo? Da smo isti kot Hrvati? Tudi pri prvem valu smo se trudili biti drugačni in jih celo zadrževali na meji, pa smo zdržali en dan. Koliko časa moramo tokrat, da bomo v očeh Angele drugačni?

Matematika se ne izide

Organiziran kaos in nič drugega. Rezultat na koncu je enak. Ti ljudje hočejo naprej in tudi gredo, mi pa se igramo z varnostjo, mučimo ljudi in zapravljamo davkoplačevalski denar, da malo vijugajo in ne gredo po ravni poti v Avstrijo. Policisti so, da ne bo pomote, svoje delo opravili več kot profesionalno, ampak tudi sami se zavedajo absurdnosti velikega načrta, ki je v majhnem enak temu, da najprej nekoga oslepiš, pa mu minuto zatem pomagaš, da spregleda.

Ker se naša begunska matematika tako ali tako ne bo izšla, Hrvatje spuščajo preveč ljudi čez mejo, Avstrijci jih jemljejo premalo, nam bo absurdnost tega načrta priletela nazaj v glavo in primorani bomo zapreti mejo. Takrat bomo spet v istem košu z Madžari, Hrvati. Vedeli smo kaj se bo zgodilo in lahko bi odprli nek smiseln koridor, ali pa postavili primerne, ogrevane nastanitvene centre za begunce, kjer bi ti počakali, da bi se vrata zahoda malo bolj odprla. To kar počnemo zdaj, je pa ravno nekaj vmes. Z begunci vijugamo in delamo z njimi kot z živalmi, na koncu pa jih spustimo prek severne meje. Zato nas ne rabijo, ker bi tja prišli sami. Kot ljudje.

Evropa je odpovedala, medsosedski odnosi tudi, interno zadevo vodijo logistični mojstri kaosa, ki so vse skupaj do konca razčlovečili. Da bi ohranili obraz pred Brusljem, smo izgubili človeški obraz. To ni begunska kriza, to je kriza vrednot. Madžari so zaprli mejo, Hrvati odprli koridor, mi pa se pretvarjamo, da smo drugačni. A v bistvu smo slabši. 

matej.kosir@zurnal24.si