Naravnost noro se sliši, da bi novinarje, ki so odkrili (domnevno) koruptivnost pomembnega političnega funkcionarja zaradi snemanja brez privolitve obsodili zaradi kaznivega dejanja in jim zato prisodili denarno kazen ali celo do enega leta zapora.

Vendar je smiselno, da tovrstna varovalka obstaja, sicer bi si nekateri lahko privoščili preveč, opozarjajo pravniki.

Na silo. Novinarsko razsodišče je pred kratkim presojalo o primeru, ko je novinar vstopil v prostore vladne ustanove, kjer je izjave svojih sogovornikov posnel, ne da bi jim to povedal, in jih uporabil v oddaji, ne da bi pojasnil, zakaj je tako ravnal. Podobno je novinarka klicala po telefonu, pri tem pa se ni predstavila kot novinarka, hkrati pa pogovore snemala in jih prav tako objavila v prispevku. Novinarski kodeks opredeljuje, da bi lahko oba prispevek sicer pripravila na takšen način, vendar le, če do informacij v interesu javnosti ne bi mogla priti na drugačen način.

Tukaj se razlikujeta prispevka Sunday Timesa in tistega iz zgornjega odstavka. Pri primeru Thaler ni dvoma, da novinarji do takšnega razkritja ne bi mogli priti drugače. Pa četudi so dejanje “sproducirali” (zagotovo namreč niso sproducirali Thalerjeve koruptivnosti). Pri drugem to ne drži, vprašanje pa je, ali bi bili izsledki, če bi se novinarji zgodbe lotili po “regularni” poti, dovolj sočni. Ampak, komu mar, saj gledalci (ali pa bralci) tega ne vedo, rejtingi pa vseeno rastejo.