Nove knjige, ki jih bomo v letu, ko se bo Ljubljana ponašala z nazivom Svetovna prestolnica knjige, lahko kupovali po ceni treh evrov, so dobre, menda tudi lepe in super. Super je tudi, da jim je namenjena promocija, ki si je naši knjigotržci in založniki, kaj šele pisatelji, ne morejo privoščiti. A je zato malo manj super, da jih je bilo kar nekaj zaradi nižjih stroškov natisnjenih v tujini. Zagotovo pa ni prav nič super nekaj drugega, to, da se bo knjigi, ko bo sestopila s prestola, verjetno veliko slabše pisalo – vsaj če upoštevamo dejstvo, da je javnih sredstev za redne razpise na področju knjige za naslednje leto napovedanih pet odstotkov manj. Situacija bo zelo težka predvsem za male založnike, ki jih je zadela še gospodarska kriza, a situacija je bila v Sloveniji težka že od nekdaj.

Zato upam, da bo projekt Svetovne prestolnice knjige naredil kaj za prihodnost knjige. Da bo prispeval k popularizaciji branja, ki je v tem času norenja zanemarjeno in zvišal splošni položaj knjige. In ne da bo njegov učinek ravno nasproten – da bo ljudem knjige s to potrošniško širino odbil in vzbudil občutek, da so te ceneno blago, ki ga hitro odvržeš stran. Kakorkoli.

Ne Slovenija ne slovenski pisatelji ne stojijo ali padejo s Svetovno prestolnico knjige, pravi predsednik društva slovenskih pisateljev Milan Jesih. Prepričan je, da je vse, kar se lahko zgodi v tem času, le to, da se oboji morebiti še bolj zbližajo. Bo kar držalo, kot drži tudi Jesihovo mnenje, da noben poslanik naše kulture v tujini ni tako dober kot prijatelji, in te si je treba poiskati.