Foto: Boštjan Tacol Manca Borko Dvomim, da so to že izmerili, a Slovenci bi bili zagotovo na vrhu lestvice, ki bi merila tarnanje. Pod vrh bi se uvrstili tudi pri zanašanju na državo in okolico, v lažni skromnosti in pasivnosti. Tudi novinarji smo sprogramirani, da najprej vidimo probleme, vse tisto, kar bi nekdo rad pometel pod preprogo, in redko pogledamo v drugo smer. Na tisto, kar je dobro, boljše, morda najboljše, na tisto, kjer bi se morala skromnost umakniti pogumu.

Dvajsetletje

V prejšnjem režimu so bile podjetniške pobude zatrte, v tranziciji so bogateli tisti, ki so znali izkoristiti sistem, čeprav pravega znanja in novih zamisli niso imeli. Po skoraj sedmih letih krize morda res prihaja čas sedmih debelih krav. Težko je biti optimističen ob rekordni brezposelnosti, zmanjševanju socialnih pravic, nakopičenih težavah v zdravstvu in ob politiki, ki se ukvarja sama s sabo. Ampak nekaterim posameznikom, ki jih predstavljamo na naslednjih straneh, je bilo po letih krize dovolj zanašanja na državo in okolico, lažne skromnosti in pasivnosti. Dovolj jim je bilo čakanja na to, da se bo nekaj spremenilo, ko bo nekdo nekaj spremenil. Res je, da niso vsi za podjetništvo in da vsem ne bo uspelo ne s prvo ne z drugo idejo. Ampak če bi ljudi iz zgodb na naslednjih straneh hromil slovenski strah pred neuspehom, bi bili še danes brezposelni, bi delali na črno ali v poslu, ki stagnira. Zavestno so se odločili, da se bodo odpovedali dopustu, bolniški in tarnanju, da se nič ne spremeni.

Komentar se nanaša na članek Mikropodjetja z velikimi zgodbami.