Bralec in bralka sta v Tuševi prodajalni v Luciji konec meseca naletela na pakirane piščančje prsi, ki so bile že krepko čez rok. V trgovini nista bila pozorna, pretečeno hrano sta kupila. Januarja in februarja smo poročali celo o smrtnih žrtvah, do katerih je po zaužitju enega izmed sirov prišlo v Nemčiji in Avstriji. Zastrupili so se. V preteklih dneh je vznemirjala "modra" mocarela, slednja še toliko bolj, ker so za ta sir iz bivoljega mleka v preteklosti že dokazali, da je vseboval dioksin. Nevarno kemikalijo, od katere so po nekaterih ocenah nevarnejši le jedrski odpadki. Danes ponovno poročamo o plesnivi hrani v Luciji. Kje je kontrola, se upravičeno sprašujemo potrošniki.

Rešitev v čipih?
"V tem trenutku na tržišču ni nekih detekcijskih sistemov, ki bi omogočili kontrolo varne hrane, ta se še vedno dela na klasični način v laboratorijih in zato do takšnih primerov lahko pride,“ pravi dr. Aleksandra Lobnik, ki je z nekaj ostalimi strokovnjaki danes sodelovala na posvetu Štajerske gospodarske zbornice, na katerem so predstavljali novosti za varnejšo hrano.

"V bodoče bodo kontrolo zagotavljali senzorji, majhni čipi, ki jih bomo vstavljali v pakirano hrano, na notranjo stran embalaže. Potrošniku bodo vsak hip lahko posredovali informacijo, ali je hrana varna,“ pravi Lobnikova in doda, da bi v primeru "modre" mocarele takšen čip vsekakor preprečil, da bi slednja prišla do potrošnika.

Potrebne podrobne analize
"Stvar je še v razvoju, vendar bodo prvi prototipi na voljo že v začetku prihodnjega leta,“ pravi strokovnjakinja in doda, da so seveda potrebne podrobne analize; da ne bi v hrano – z namenom, da bi nam zagotavljali informacije o neoporečnosti – vstavljali oporečnih čipov.

Čeprav se to sliši precej futuristično, naj bi bilo po mnenju strokovnjakov najboljša rešitev. Danes lahko računamo na doslednost trgovcev in prodajalcev na eni strani in kontrole pristojnih organov na drugi. Ki pa lahko vsi po vrsti – očitno – zatajijo. "No, kontrola se vseeno izvaja. Da do takšnih primerov pride, je vsekakor nedopustno, na njih pa bi se morali vendarle vsaj nekaj naučiti,“ še dodaja Lobnikova.