V tej državi izginejo podpisi za referendum. V tujini funkcionarji odstopajo zaradi ljubezenskih afer. Pri nas teptanje osnovne pravice v demokratični družbi ne gane nikogar. Niti ustavnega sodišča ne, ki se je s prepovedjo referenduma očitno odpovedal poziciji vrhovnega varuha demokratičnih svoboščin. O vsebini lahko razpravljamo, a pravicam se zaradi domnevno izrednih razmer ne moremo odpovedati. Da je naša družba izgubila kompas, sicer že en mesec sporočajo protestniki. Ker ne pustijo, da kdorkoli ugrabi njihov iskren protest, izžvižgajo vse politike in sindikaliste, ki jim pridejo blizu. A to nekatere ne moti, da ne bi s sindikati obračunavali na njihovih hrbtih. Ko sindikatom pripisujejo vlogo stricev iz ozadja, ljudem v resnici sporočajo, da se niso sposobni sami organizirati, misliti in sprevideti, da je v tej družbi nekaj resno narobe. Na ljudeh je, da ocenijo, ali so poteze, kot so denimo zakasnela izplačila plač javnim uslužbencem, nujna, ali le mehanizem neke druge vojne.

Preslišano. Oblast igra nevarno igro. Ko sistematično oži prostor, kjer lahko ljudje izrazijo nezadovoljstvo nad njihovimi odločitvami, radikalizira populacijo. Če zadnje poteze niso skrben načrt diskreditacije upora, si jih lahko razlagamo le kot paniko pred ljudsko močjo. Namesto da se oklepajo funkcij in protestnikom iščejo voditelje in pogajalce, bi morali prisluhniti jasnemu sporočilu, ki ne potrebuje interpretacij. Ljudje ne govorijo le, da morajo iti posamezniki, ampak da ne verjamejo v vrednote družbe, ki jo kolje boj med elito in vsemi drugimi.