Foto: Nik Rovan kolumnisti 06.04.11 Tjasa Pureber, foto: nik rovan Če se poskušate spomniti svojih osnovnošolskih ali srednješolskih dni, se gotovo strinjate, da je med vašimi učitelji vladal razkorak med tistimi, ki so med poukom prikazali veliko dodatnih prosojnic, vam dajali zanimivejše naloge in vam predstavljali večje izzive, ter tistimi, ki so monotono brali iz svojih že takrat starih zapiskov. Nekateri so imeli v razredu več spoštovanja, drugi so s svojimi dejanji izzvali gnev. Od takrat je svet, skupaj s šolstvom, vstopil v digitalno dobo, ko učenci kakšno spletno orodje uporabljajo bolje od svojih učiteljev, ko so table in kreda postale zastarele, ko je predavanje izza katedra preteklost, inovativni pristopi v podajanju snovi pa sedanjost. Zato je jasno, da morajo učitelji toliko več energije vložiti v svoje redno izpopolnjevanje. Gotovo so med njimi kakšni, ki jim je to odveč in so bili na izobraževanjih le, ker so imeli od tega neposredno korist. A krivično bi bilo trditi, da so takšni v večini.

Nujnost

Večina učiteljev namreč priznava, da preprosto nimajo več primernih orodij, s katerimi bi ostajali v koraku s svojimi učenci. Kaj storiti v poplavi mobilnih telefonov, ko se testi širijo hitreje kot kdaj prej, v času, ko so razredi vse bolj socialno razslojeni, kar se kaže tudi v vse večjem medvrstniškem nasilju? In ko navsezadnje znanost napreduje tako hitro, da dognanja izpred nekaj let preprosto ne držijo več? Zato je ključno, da država učiteljem zagotavlja primerno spodbudo, denar in kakovost nenehnih izobraževanj, ki se na koncu odražajo v dobrem splošnem znanju vseh nas.