Foto: Dejan Mijović Janez Zalaznik Državni stanovanjski sklad je včeraj napovedal megaukrep. Odkupili bi za 40 milijonov evrov stanovanj in jih nato prodali naprej. S tem denarjem je mogoče kupiti 400 stanovanj, vrednih sto tisoč evrov. To je več kot tretjina vseh stanovanj, ki so se v naši državi prodala in kupila v prvih treh mesecih. V Ljubljani je bilo v prvih treh mesecih prodanih 329 stanovanj. Gre torej za ogromen poseg države na trg nepremičnin.

Kaj točno je dodana vrednost tega megaukrepa, ni jasno. Če so banke in gradbinci pripravljeni dovolj znižati cene, bi jih zainteresirani najbrž kupili tudi brez posredništva sklada. Če želi sklad oblikovati ponudbo najemnih stanovanj, zakaj bo prioriteta prodaja tako pridobljenih stanovanj in ne oddaja. Ali ne bo sklad postal nelojalna konkurenca bankam na področju stanovanjskih posojil, saj obljublja ugodnejše pogoje kot banke? Jasno ni niti, zakaj se tako mudi; nacionalnega stanovanjskega programa, v katerem bi bili zapisani cilji nepremičninske politike, namreč nimamo.

Vtis. Andoljšek, ki je danes šele en teden direktor s polnimi pooblastili, je včeraj nanizal nekaj dobrih idej, denimo "vseživljenjski stanovanjski produkt", kjer bi lahko državljani v skladu s svojimi potrebami iz malega študentskega stanovanja prešli v večje družinsko in nato v varovano stanovanje. A zgornja vprašanja za 40 milijonov evrov, na katera ni odgovorov, dajejo vtis, da delajo zato, da se dela.

Če nam bo s tem ukrepom v Ljubljani priskrbel stanovanja po 1.500 evrov za kvadrat, vzamem to nazaj.