O akciji Balkanski bojevnik in organiziranem kriminalu smo se pogovarjali z izrednim profesorjem na fakulteti za varnostne vede in prodekanom Bojanom Dobovškom.

Ali aretacije v sklopu akcije Balkanski bojevnik pomenijo mejnik v boju zoper organizirani kriminal?

Takšne akcije so plod dolgoletnega dela in so bile izvedene že prej, a ne v tako velikem obsegu. Gre za uporabo tako imenovane metode nadzorovane pošiljke, kjer se poskuša nadzorovati potek prepovedanih drog. V tej akciji je šlo meddržavno sodelovanje korak dlje, na raven Evrope in Združenih držav Amerike (ZDA).

Kaj je še posebej zanimivo?

V razvoju organizirane kriminalitete gre za fenomen, ko poskušajo kriminalne skupine druge stopnje, ki delujejo na principu funkcionalnosti, same pobrati čim več zaslužka. Povprečno je na poti od prodajalca do končnega uporabnika osem preprodajalcev oziroma faz in vsakič se cena droge podvoji. Zato kriminalne skupine poskušajo pokriti čim več teh vmesnih faz, da ostajajo zaslužki v rokah ene skupine.

Ali so bila v tem mednarodnem sodelovanju izčrpana vsa sredstva, ki jih ima policija?

Policija je po znanih podatkih naredila to, kar je potrebno – izčrpala je ta sredstva, kot so prikriti ukrepi in hišne preiskave. Drugi problem, ki se bo še pokazal, je nadaljnja finančna raziskava. Kot opažamo, je Srbija implementirala ustrezno evropsko in ameriško zakonodajo. Imajo urejeno to, kar mi propagiramo že od leta 1996; da se mora na segmentu sledenja premoženja in zasega premoženja ter obrnjenega dokaznega bremena nekaj spremeniti. Teža pregona takšne kriminalitete je predvsem na davčni upravi, ministrstvu za finance. Bistvo teh preiskav je, da kriminalec dokaže, od kod mu premoženje. Če ne dokaže, se mu premoženje zaseže.

Je to ključno?

To je ključno za nadaljevanje policijskih preiskav. Policija nekoga ujame z drogo, urad za pranje denarja in davčna uprava pa ga ujameta pri premoženju. Tukaj še nimamo ustrezne zakonodaje. V ZDA so jo sprejeli že leta 1970; tako so ujeli Al Caponeja in ga na podlagi finančnih preiskav zaprli.

Potrebujemo finančno policijo?

Ne, finančne policije ne potrebujemo, saj povečanje represivnih institucij ni potrebno. Kar bi morali storiti, je tesnejše sodelovanje policije in drugih finančnonadzornih državnih institucij. Nosilec akcij je davčna uprava, politika pa mora sprejeti prave zakone, da bo to postalo izvedljivo.

Ali davčna uprava vzvode kriminala odkriva težje kot policija?

Davčna uprava nima ustrezne zakonodaje oziroma mehanizmov in znanja, da bi denar zaplenila in od kriminalca zahtevala, naj dokaže, kako je pridobil premoženje.

Zakaj je balkansko podzemlje tako privlačno za kriminalno udejstvovanje posameznikov?

V ozadju je nekaj mistike, zgodovinski razvoj držav, preostalo pa dodajo gospodarske razmere. Velja maksima Znajdi se in ne plačuj državi!

Kje so glavne poti preprodajalcev?

Klasična balkanska pot heroina je iz Afganistana prek Turčije v Grčijo. Od tam eden od krakov vodi po ozemlju bivše Jugoslavije, torej tudi po Sloveniji. Iz Turčije druga pot vodi v Italijo in Španijo, druga pa v Bolgarijo, Romunijo, Madžarsko in Ukrajino. Marsikdaj se kriminalne združbe poslužujejo tudi stare Svilnate poti, ki vodi višje od Ukrajine. To območje obvladuje ruska mafija. Prevoz droge po teh poteh je izjemno drag zaradi plačila za prehod čez ozemlje številnih kriminalnih skupin, tudi do trikrat dražje. Če je pot po klasični balkanski poti izjemno tvegana in je tihotapljeno blago težko skriti pred policijo, potem skupine uporabijo Svilnato pot.

Ali so balkanski represivni organi dovolj usposobljeni za strokovno mednarodno sodelovanje?

Dokazi, ki jih zbere policija, so majhen segment v tem boju. Bistven je, ali bo sledil zaseg premoženja. V Srbiji zakonodaja represivnim organom denimo omogoča in dopušča zaseg nezakonito pridobljenega premoženja. Ko človeku, ki je bil navajen na velike dobičke, odvzameš premoženje, ga poskuša spet dobiti, nadomestiti prek novih akcij. Takšne skupine imajo vse večje stroške in manj dobička. Ker denar potrebujejo, jih policija z nadzorom lahko ujame pri novi akciji, saj vedo, da bo šla združba v nov posel in ji lahko sledi.

Na Balkanu sta se kriminal in politika vedno prepletala. Politika mora postaviti strategijo boja proti kriminaliteti.

Večkrat opažamo, da se je v tranzitnih državah politika povezala s kriminalnimi združbami, saj je potrebovala denar. Organizirani kriminal, ki je že dodobra razvit, pa denar ima, saj ga vlaga v legalno gospodarstvo prek vlaganja in nakupovanja lokalov in podjetij ter hlepi po moči. Zato se poskuša vplesti v politiko, pogosto celo prek družinskih članov, ki se zaposlujejo blizu politiki ali so študirali v tujini. Potem prek teh povezav poskušajo vplivati na prilagoditev zakonodaje, da bo ustrezala nemotenemu delovanju kriminalnih združb in jih branila pred pregonom. In fenomen skesancev pogosto dejansko preseka iskane kriminalne poti.

Ali je imamo v Sloveniji ustrezno zakonodajo glede prič? Vse prevečkrat na sodišču namreč slišimo, da je priča izgubila spomin.

Imamo ustrezno zakonodajo, a nimamo izkušenj. Ustanovili smo posebno enoto, ki se ukvarja z zaščito prič, a problem zaščite prič vidim predvsem v majhnosti Slovenije, zato je sodelovanje s tujino nujno. Problem je strah, da se priče marsikdaj ne spomnijo, saj menijo, da jih država ne more zaščititi. Moja ideja je bila, da morajo biti priče zato, da pridejo policisti do dokazov in s temi dokazi odideš na sodišče. Ne pa, da se priče na sodišču izpostavlja, saj imajo kriminalci nanje preveč vpliva.

Ali potrebujemo tuje tajne sodelavce?

Organiziran kriminal je transnacionalen, tako kot so kriminalne združbe transnacionalne. Zato je tudi sodelovanje policije nujno, sploh zaradi naše majhnosti.

Ali so slovenski policisti podkupljivi?

Vse družbene skupine v vseh državah so podkupljive. Vprašljiva je samo cena.

Kdo po vašem mnenju si nadvse želi ukinitev protikorupcijske komisije?

Mi smo takšno komisijo kot preventivo na področju korupcije in organiziranega kriminala zastavili kot prvi v Evropi, ker smo ob vstopu v EU hoteli pokazati da smo primerni za vstop v EU. Države v EU tega niso potrebovale, ker so se bale transparentnosti politike, države, ki se pridružujejo EU, pa nas posnemajo. Komisija spremlja premoženje funkcionarjev, ker nihče noče nadzora in transparentnosti nad njegovim premoženjem, jim je Komisija trn v peti, saj nihče ne mara, da se jim gleda pod prste. A komisija v bistvu ustvarja zametke instituta obrnjenega dokaznega bremena in odgovornosti. Kaznivo dejanje korupcije je v kazenskem zakoniku zelo ozko definirano in je zelo težko dokazljivo. Komisija ima širšo razlago korupcije, tudi denimo konflikt interesov, neformalne mreže ipd.. Ko Komisija opozorimo na napake, doseže to, da se mora človek braniti oziroma dokazati, da ni v njegovih dejanjih nič koruptivnega.

Velikokrat niti ne gre za kaznivo dejanje, čeprav se kaže sum korupcije?

Ne gre vedno za kazensko odgovornost, a za volilce je pomembna tudi moralna odgovornost. Politiki se večkrat izgovarjajo, da bodo na očitke odgovorili v kazenskem postopku, saj vedo, da se korupcije ne bo dalo dokazati za nazaj, a njih bi morali kaznovati volilci, tako da jih ne bi spet izvolili. Koruptivna dejanja je na sodišču res težko dokazati.

Potem pa je javnost ogorčena in jezna na sodnike, češ da ne delajo dobro.

Danes je največ pritiskov na sodnike, skuša se jih očrniti in vplivati nanje. Kljub temu pa ljudje očitno zaupajo sodnikov, saj imajo sodišča velik pripad, saj druge institucije niso opravile svojega dela in se vse konča na sodiščih. Sodnik sodi kdo mu je predložil boljše dokaze, država in njene institucije ali stranka z odvetnikom kot šibkejša stran. In če država ne uspe, ni kriv sodnik, temveč državne institucije ker niso zbrale dokazov in so se hvalile v medijih kako so učinkovite. Podoben problem je pri postavitvi državne meje, ker ga niso znali rešiti politiki, prelagajo rešitev in odgovornost na sodišče. In pri takšnih odločitvah ni zadovoljen najmanj eden, če že ne oba, kar povzroči spet stresanje slabe volje in pritisk na sodišče.

Je bila ustanovitev NPU, ki se trenutno ukvarja s preiskavo kaznivih dejanj v okviru akcije Balkanski bojevnik, potrebna?

NPU je po eni strani dobra zadeva, saj smo pred leti izgubili kriminalistično policijo in jo NPU le nadomešča. Zato to ne bo rešilo težav z organizirano kriminaliteto. Še enkrat poudarjam, ključno je sodelovanje policije, Dursa in drugih institucij, ki pa šepa. Moja ideja je bila, da bi tožilstvo sklicalo vse institucije, ki ji lahko v okviru odkrivanja kakšnega kaznivega dejanja pomagajo. Problem NPU pa je, da je to notranja organizacijska enota, ki sodi pod ministrstvo za notranje zadeve, zato se ključni problemi ne bodo rešili. Prevečkrat je sodelovanje podprto na osebni namesto na strokovni ravni. Tako pa, če se vodje ne marajo med seboj, pač ne sodelujejo. Treba je sodelovati in time graditi dolgoročno, nenehne spremembe samo poslabšujejo stanje. Tudi skupino državnih tožilcev, ki grozijo z razpustitvijo, je treba ohraniti in krepiti, ne pa spreminjati.

Kaj bi lahko naredili na področju preventive?

Politiki morajo najprej dati vzor s svojim obnašanjem, nato morajo sprejeti ustrezno zakonodajo, ki bi omogočala transparentnost nadzora nad premoženjem. Treba je vzpostaviti mehanizme, da kriminal ne bi prihajal do denarja, in minimalizirati te velike dobičke. To lahko naredimo z uveljavljanjem konkurence in dostopnosti na trgu ne pa na delovanju zvez in poznanstev. Na področju drog bi lahko šli v širše akcije prikazovanja škodljivosti drog in njihovega dostopa predvsem med mladimi. Nizozemci namreč ugotavljajo, da so učinki njihove politike dostopa do drog slabi. Lahko bi sledili Švici, kjer uživalce drog obravnavajo kot bolnike. Treba je preprečiti opravičevanje tako elit kot tistih, ki se borijo proti drogam, da so neuspešni. Vloga politike je, da omogočijo dostop do služb, do dobrin, do kakovostnega preživljanja prostega časa. Ko dosežeš to maksimo, da torej človek dobro zasluži, da lahko dobro izkoristi prosti čas, ko se ne bomo pehali za dobičkom, bo tudi kriminalnih dejavnosti manj.