"To je dogovor, ki delojemalcem zagotavlja varnost, hkrati pa omogoča fleksibilno urejanje delovnega časa," je po sprejetju kompromisa povedala slovenska ministrica za delo in socialne zadeve Marjeta Cotman. Pogajanja so bila zelo trda, saj so se Španija in nekatere manjše države zavzemale za delojemalcem bolj naklonjeno delovno zakonodajo.

Delovni teden evropskih delavcev bo lahko obsegal največ 48 ur, v izjemnih primerih pa 65. Pomembno pri tej smernici je, da se njena veljavnost ne omejuje samo na delavce, ki so v rednem delovnem razmerju za nedoločen čas, ampak tudi na delavce, ki delajo za določen čas. Res pa je, da se lahko socialni partnerji dogovorijo za izjeme.

Maksimalni delovni teden je na območju EU že zdaj znašal 48 ur, z novo uredbo pa so dovoljene izjeme, ki številno delovnih ur zvišajo na 60 ali celo na 65 ur. Zadnja izjema je načelno možna v primeru, če se čas pripravniškega dela beleži kot polni delovni čas, kar je omogočila nedavna sodba Sodišča Evropskih skupnosti o delovnem pravu. Teoretično se lahko delovni teden razvleče na več kot 65 ur, a le, če se tako dogovorijo socialni partnerji.

Pravkar sprejeta smernica se veliko posveča ravno pripravniškemu delu, ki ga deli na aktivno in pasivno. Kot pasivno pripravniško delo se šteje denimo dežurstvo zdravnika pripravnika v bolnišnici, ko ta spi.