Pogajanja med visokimi predstavniki Slovenije, SFRJ in delegacijo Evropske unije so trajala petnajst ur. Slovenska stališča so takrat zastopali predsednik predsedstva Milan Kučan, premier Lojze Peterle, zunanji minister Dimitrij Rupel, slovenski predstavnik v jugoslovanskem predsedstvu Janez Drnovšek in predsednik slovenske skupščine France Bučar.

Z deklaracijo so se vse strani zavezale, da lahko le narodi Jugoslavije samo odločajo o svoji prihodnosti in da je treba s pogajanji o vseh vidikih prihodnosti Jugoslavije (tudi o pravici naroda do samoodločbe) začeti takoj, najkasneje prvega avgusta 1991.

Konec desetdnevne vojne

S podpisom deklaracije se je tako končala desetdnevna vojna za Slovenijo. Napad enot Jugoslovanske ljudske armade (JLA) na Slovenijo se je začel neposredno po razglasitvi neodvisnosti, točneje v noči na 27. junij. Izid vojne je bil umik JLA v vojašnice, Slovenija pa je v skladu s tako imenovano brionsko deklaracijo sicer začasno zamrznila osamosvojitvene dejavnosti.

Dejansko pa je bila pot v samostojnost začrtana in zapečatena z odhodom vseh pripadnikov JLA - zadnji jugoslovanski vojak je koprsko pristanišče in s tem slovensko ozemlje zapustil 25. oktobra.

Januarja 1992 je Slovenijo priznala Evropska skupnost, naša država pa je maja istega leta postala tudi članica Združenih narodov.