Zaključek šolskega leta velja za eno najbolj stresnih obdobij v letu, marikdaj še bolj za starše kot učence in učitelje. Zakaj taka napetost? Ali starši od otrok pričakujejo preveč?

Morda je najprej na mestu vprašanje, koliko je preveč. Ali to sploh kdo od staršev brez sodelovanja z učitelji zna realno oceniti? Pojdimo naprej: kdo piše kurikulum za šole in kdo odloča o tem, koliko in kaj je otrok sposoben pri določenih letih razumeti ter na kakšen način se uči? Če pogledamo šolski sistem, lahko rečem, da ne deluje v skladu z razvojem in potrebami otrok, zato se sprašujem, če so zahteve sploh realne in v kolikšni meri. Posledica je napetost, ki morda sploh ni utemeljena, predvsem pa ni zaželena, saj človek - tako majhen kot velik - v napetem stanju zelo slabo deluje.

Nekateri starši z otroki ob knjigah presedijo ure in ure. Zakaj jim morajo toliko pomagati? Ali gre za to, da je učna snov v učbenikih in razlaga učiteljev slabo podana?  Ali gre preprosto za to, da se otroci ne znajo organizirati in se ne znajo učiti?

Foto: Profimedia Učenje s starši Spet moramo začeti na začetku. Če preveč skrbni starši od rojstva vse naredijo namesto otroka in ne prepoznajo njegovih razvojnih stopenj ter tega, kdaj lahko otrok prevzema odgovornost za določena področja življenja, mu na nezavedni ravni dajejo sporočilo: nisi dovolj dober, ne bo ti uspelo samemu, jaz vem bolje in pokazal/a ti bom, kako … Ta sporočila se v otrokovi glavi pretvorijo v prepričanja, ki globoko zaznamujejo njegovo življenje.

Na ta način otrok ne zna prevzemati odgovornosti in stalno potrebuje zunanje dražljaje glede vsega, kar mora narediti. In potem pride čas, ko bi starši kar naenkrat želeli, da otrok prevzame odgovornost za šolo. Takrat bi se morali vprašati: kako sem jaz pripomogel k temu, da otrok ni samostojen?

Seveda dopuščam možnost, da je v nekaterih primerih morda snov slabo razložena in otrok res potrebuje pomoč. A poglejmo z druge strani - samostojen otrok bo sam povprašal učiteljico, če mu lahko pojasni nekaj, česar ni razumel. Spet pa je potem tu osebna odgovornost učitelja, če bo vprašanje sprejel kot pozitivno in se potrudil vsebino razložiti tako, da jo bo otrok razumel.

Foto: Lea Bevčič, inštitut Učenje je enostavno Lea Bevčič Učenci in dijaki bodo čez nekaj dni dobili spričevala. Kako naj se odzovejo starši, ki z ocenami niso zadovoljni?

Težko vprašanje, ki spet izhaja iz druge dileme: zakaj razmišljajo, da bi otrok moral imeti višje ocene? Čemu se ljudje izogibamo s tem, da potiskamo v višave to edino potrebo, da je otrok dober v šoli in ima visoke ocene? Se zavedamo, da je ob tem, kakšna je ocena, kar 80 odstotkov pomembnejši odnos do otroka kot pa to, kako učitelj razloži snov in koliko se potem otrok uči oziroma vadi?

Otrok se v dolgotrajni spomin uči od ljudi, ki imajo do njega pozitiven odnos. Če nismo zadovoljni z dosežki našega otroka se torej najprej umirimo, zadihajmo in se vprašajmo, koliko je tu res neznanja in koliko gre pri ocenah pravzaprav za neizpopolnjen odnos.

Ali je med počitnicami bolje pozabiti na šolo ali je prav, da učenci in dijaki vadijo tudi med poletjem?

Staršem bi svetovala, naj se raje, kot da delajo na tem, koliko se bo otrok učil in kdaj ter kaj vse ne bo smel početi, dokler ne popravi ocen, koncentrirajo na to, da se s svojim otrokom spet povežejo. Da delajo na izgradnji odnosa. Na dobrem stiku.

Po pravici povejmo otroku, da smo sami zašli s poti in da razumemo tudi njega, da je zašel. Da se da vse, če si on želi, in da smo tu za to, da ga podpiramo, ne pa zato, da pametujemo in modrujemo ter težimo v nedogled.

Kritiziranje vodi v izjemno slabo odnosno situacijo, destruktivno, komunikacija se prekine, zato se ji izogibajmo. Skupaj z otrokom sestavite urnik, pustite mu, da sam da predloge in jih sprejmite, pa čeprav bi vi naredili drugačen plan dela.

Dejstvo je, da bi se vsak človek organiziral drugače in v tem je tudi lepota raznolikosti. Potem skupaj naredite lep koledar, v katerega vpisujte pozitivne besede spodbude, preden odidete zjutraj v sužbo, da bodo pričakale otroka, ko vstane…… Veliko je tehnik, s katerimi se da spodbujat pozitivno naravnanost do učenja!

Večina staršev se strinja, da je nagrada ob koncu šolskega leta primerna pohvala. Mnenja glede tega, kakšne oblike naj bo darilo pa so deljena. Kakšno je vaše mnenje o obdarovanju otrok za šolski uspeh? Kako jih obdarovati, če sploh? Kako jih sicer nagraditi za trud, ki so ga vlagali v šolo?

Foto: Profimedia Starši in otroci Šolo otroci delajo zase. In to je spet povezano s prevzemanjem odgovornosti, ki je obsežna tema.

Sama lahko rečem, da bi kot nagrado spet izbrala dejanja, ki bi me bolj povezala z otrokom, kar pomeni izlet, sladoled, večerjo …

Stanje, kjer bi se pogovarjali, veselili in uživali v skupnih trenutkih. Dala bi si izzivalno nalogo, na primer: Dan brez kritike. In s tem mislim da bi dala najlepše darilo sebi in otroku.

Otroci znajo to zelo ceniti. Pri pubertetniku bomo morda naleteli na neodobravanje, a brez skrbi - za krinko njegove neobčutljivosti mu bo vendarle ugajalo in morda boste tudi opazili kanček zadovoljstva in povezanosti.

Nekateri starši menijo, da bodo, če bodo otroka nagradili za trud v šoli, otroka motivirali za nadlaljne delo. Kdaj je darilo motivacija?

Kot sem že odgovorila, se ne strinjam z darilom kot motivacijo za šolo. Veliko bolje je, da ta denar porabimo za to, da sebi poiščemo pomoč, da se naučimo komunicirati drugače z otrokom in da počistimo lastne stare vzorce ter s tem poskrbimo, da se leta šolanja oziroma odraščanja vašega otroka spremenijo v veselje in eksperimentiranje ter ostanejo v njegovem spominu kot nekaj lepega.

sergeja.hadner@zurnal24.si