Povprečnim državljanom še vedno ni jasno, zakaj po odmevnih hišnih preiskavah na domovih bogatih in uspešnih Slovencev, “poslovnežev”, ki se vrstijo skoraj vsak dan, preiskovancem ni treba v priporu počakati na sojenje. “V čem je razlika med njimi in roparjem, ki bo okradel banko na koncu ulice? Ti bogataši pa so okradli mene in preostale državljane. A ti bogati ne morejo pobegniti pred policijo, še preden bi morali na sodišče?” Približno takole sta se pred dnevi razburjali dve dami v zrelih letih med sprehodom po starem delu Ljubljane. In pri tem druga drugi naštevali, za katerega od kandidatov za bodočega poglavarja vlade ne bosta volili naslednji mesec, ker da bi morali tudi oni že zdavnaj bivati za rešetkami. Če ne oni, pa menda vsaj njihovi družinski člani.

Preiskave. Omenjeni gospe nista edini, ki ne razumeta, zakaj policisti te preiskovane “poslovneže” ovadijo precej pozneje, kot v soju medijskih žarometov iz njihovih pisarn v podjetjih odnašajo škatle papirja. Iskreno povedano, niti meni ni bilo nikoli čisto jasno, zakaj dokaze prebirajo vsaj tri mesece, sploh če na enem primeru delajo vsaj trije kriminalisti. Še manj pa razumem, kako je možno, da nato tožilec policistom ovadbo vrne ter jim naroči popravke in dopolnila. To je prisiljen narediti, čeprav policista v hišni preiskavi usmerja, kaj naj nujno zaseže kot dokaz, in čeprav so si policisti vzeli več mesecev za natančno prebiranje zaseženih dokazov. Žal mi je, ampak res ne razumem, zakaj po vsem tem času še vedno ne gre brez popravkov in dopolnitev.