Foto: Saša Despot Barbara Perko Še en dan, ko se je treba zjutraj usesti v avtomobil in se odpraviti na pot. Čeprav se zdi, da ni jutro nič kaj drugačno kot včerajšnje, pa me tokrat preganjajo fotografije s kraja nesreče mladih nogometašev. Hočeš nočeš se tokrat usedem v avto z mislimi na to, kako hitro se lahko vožnja s točke A do točke B spremeni v tragedijo. 

O nesreči so poročali vsi mediji, kar pomeni, da je levji delež voznikov videl, kaj se lahko na cesti primeri. Naivno sem pričakovala, da bo zjutraj to odsevalo na naših cestah. Pričakovala sem, da bodo ljudje bolj umirjeno odšli v službo in na cesti upoštevali predpise. Daleč od tega. Še ne 24 ur po nesreči se na cestah še kar dogajajo stvari, ki kar kličejo po nesreči. Nestrpna vožnja, nepravilno prehitevanje, izsiljevanje prednosti … malo morje prekrškov, ki lahko vodijo tudi do zelo tragičnih posledic.

Ob tem se človek vpraša, kaj bi se moralo zgoditi, da bi na cesti začeli upoštevati pravila. Kršimo jih namreč v vseh segmentih. Ne le da imamo pretežke noge, spregledamo znake, prehitevamo na mestih, kjer to ni ne dovoljeno ne varno, povrh vsega pa smo nemalokrat še objestni. Ne mine dan, da policisti ne bi poročali o voznikih, ki pijani sedejo za volan. Nemalo je takih, ki poleg tega vozijo še brez vozniškega dovoljenja in/ali z neregistriranim avtomobilom. Zdi se, kot bi našo državo zajela epidemija, ki letos pobira svoj krvavi davek. Od začetka leta je na naših cestah umrlo že 84 ljudi. Nerealno je pričakovati, da bo pri tej številki tudi ostalo. 

Veliko govorimo o varnosti na cesti, a se zdi, da se nič ne premakne. Govorimo o tem, kako je treba upoštevati pravila, ne sesti za volan pod vplivom raznoraznih substanc … V teoriji je vse lepo, a kaj ko je življenje praksa. In praksa kaže, da se na teorijo in lastno ter tuja življenja požvižgamo. Na žalost je tako, da nemalokrat nastradajo nedolžni, povzročitelji pa jo odnesejo s prasko ali dvema. 

Kako se torej lotiti težave? Sodelavčev predlog, da bi marsikdo bil bolj previden na cesti, če bi za kazen moral odšteti tri mesečne plače, bi lahko učinkoval. Vprašanje pa je, koliko časa. Ne morem se namreč otresti občutka, da nas visoke kazni motijo, ko jih uvedejo, nato pa nanje pozabimo in se obnašamo, kot da jih ni. 

Med odzivi, na katere sem naletela na spletu, je bil tudi predlog, da bi dvignili starost, pri kateri bi lahko opravljali vozniški izpit. Predlog odseva prepričanje, da je mladost norost. A je nemogoče posploševati in reči, da so vozniki pri 18 letih bolj neodgovorni kot tisti, ki jih štejejo 25 ali 55. Manjka jim izkušenj. Kakšni vozniki pa bodo, je odvisno predvsem od tega, kako razmišljajo. 

Dokler ne bo prišlo do premika v naših glavah, nam še tako visoke kazni ne bodo pomagale. Če v službo zamudimo minuto ali pet, se zaradi tega ne bo podrl svet. Če pa lovimo tisto minuto, se lahko hitro primeri, da bo to zadnja stvar, ki jo bomo naredili. Bi res radi, da bi se končalo tako?