Trenutki sreče, ki so me prevzemali ob čiščenju, so zakopani globoko v otroška leta, ko sem se z metlo in smetišnico namesto sesalnika plazila pod kuhinjskimi klopmi. Navdušenje je v puberteti začelo plahneti obratnosorazmerno z mojo rastjo in se prevesilo v nujno zlo, iz katerega me je v študentskih letih iztrgala Šahiza. Bili sva čudovit par, ki pa ni preživel razmerja na daljavo, saj je z Ljubljano odšla tudi ona. Se je pa zato v Kranj z niti ne tako slabim avtom pripeljala njena hčerka Fatima in ostala – ne, tudi ona ne do konca – dve leti. Z gospodinjskimi pomočnicami je pač tako, da ob vedno bolj zaposlenih in vedno manj gospodinjskih ženskah in moških nisi ti tisti, ki odloča o štirih ključnih vprašanjih "koliko, za koliko, kdaj in kje", temveč moraš sprejeti, kar(koli) ti je ponujeno, pa še potem se na Č-dan grizeš v ustnice in nervozno čakaš, ali boš prej zaslišal zvonec na vratih ali zvonjenje telefona, po katerem ti bo sporočila, da te zapušča.

Čistilna terapija. Fatima ni bila samo čistilka, ampak lahko brez pretiravanja rečem, da je po svoje opravljala tudi delo družinskega terapevta. Poleg umazanije je namreč preventivno posesala cel kup prepirov, ki se z leti kot prah pojavijo pri življenju v dvoje, tako da zdaj kot negospodinjski par na srečo ne izgubljava časa z debatami o tem, kdo bo po službi prijel za krpo in kdo za sesalnik, ampak samo še o tem, kdo bo izpraznil pomivalni in kdo pralni stroj. Nekateri čistilke ne bi spustili v hišo, ker naj bi se poleg čiščenja ukvarjala tudi z brskanjem. Zaradi mene lahko prebrska vse predale v hiši, samo da jih bo na koncu tudi očistila.