Kako boste praznovali božič?

Mi praznujemo zelo aktivno, ker so prazniki povezani s tem, s čimer se mi na inštitutu ukvarjamo, z družino. Božič je najgloblji, družinski praznik. Primarno je praznik materinstva. Poleg folklore, kot so drevesca in jaslice, ki pomenijo globok zgodovinski spomin, je to praznik materinstva. Ko se otrok rodi in ga mati prvič objame, ga pogleda v oči in se prepozna kot mama, celo pozabi bolečine rojevanja. In tako je vse življenje. Vedno, ko otrok v kateri koli stiski pride k mami, ga ta objame, pogleda v oči in začuti v svojem telesu kot takrat, ko ga je rojevala, je to nekaj najbolj sakralnega, svetega. Nič ni močnejše na svetu. In to je božič. 

Nekoč ste rekli, da je prepustiti praznik spontanosti veliko tveganje. Kaj ste mislili s tem?

Praznovanje je nekaj, kar je polno hrepenenja. Še in še imamo pričakovanj, ki naj bi se uresničile tisti večer. Po drugi strani pa prihajamo v te praznike z najrazličnejšimi notranjimi stiskami, nemirom, anksioznostmi. Vse mogoče prinašamo s sabo, stres in stisko in vse to zmečemo v praznike. Ljudje med prazniki velikokrat doživijo največje konflikte in travme, spore in razdore.  Pri mizi, kjer naj bi družina doživljala mir, globino in ljubezen, kjer naj bi drug drugemu izpovedali najgloblja občutja in resnice, ljudje, ker se ne znajo umiriti, da bi praznovali, doživijo največje travme. Nobena družina, v kateri oče in mama nista umirjena, ne more praznovati. Vsi dnevi, ki jih družinski člani preživijo v šoli, vrtcu, vseh mogočih dejavnosti, v službi, so strukturirani. Naenkrat pa se znajdemo v brezčasnem prostoru, ki je praznovanje. In če ga ne načrtujemo, ampak samo nekaj pričakujemo od drugih, to postane praznik, ki te izprazni, ne napolni. 

Foto: Anže Petkovšek Christian Gostečnik

Kakšne vloge naj v tej organizaciji praznovanja prevzamejo posamezni družinski člani?

Mame že od rojstva naprej z dojenjem in hranjenjem pokažete nekaj najglobljega, zato je težko najti mamo, ki za praznike ne bo kuhala in bo na ta način skušala darovati nekaj najglobljega, to je svoje telo in vsebino svojih čutenj: ljubezen, hrepenenje. Oče naj prinese domov temeljno strukturo umirjenosti, naj se usede z otroki, postavi drevešček ali jaslice. Otroke naj vključi v svoj krog. Bistvo vsakega očetovstva je, da umiri družino.

Za božič greš vedno k mami in očetu, če ju imaš, k družini, če jo imaš in pričakuješ, da bodo ljudje tam vnesli mir v tvoje življenje, da te bodo prepoznali, pohvalili, ti povedali, da te imajo radi in objeli. 

 

Kaj pa obdarovanje, darila pod jelko?

Darila so pomembna. So ljudje, ki rečejo, saj imamo že vsega dosti, vsega preveč. Vendar ne gre za to, da prineseš finančno bogata darila, gre za osnovno pozornost. Da ljudem poveš, da jih imaš rad, da jim pripadaš. Da jih presenetiš, ker znaš najti nekaj, kar si želijo pa niti niso izrazili. To so presenečenja, ki so najgloblja. Obdarovanje je pomembno, s tem drugemu dajemo občutek, da smo ponosni nanj, da ga imamo radi in mu pripadamo. Seveda pa so darila lahko tudi žaljiva, so nekaj, kar razvaja, so nekaj, kar je odveč. Pomen daril je izjemen in dobro je, da jih ovrednotimo in skušamo premisliti, komu kaj damo. 
 

Božiček je eden glavnih simbolov božiča, vas to žalosti?

Ne, saj je to del naše kulture, tudi folklore, pri čemer pa je bistveno, da ne pozabimo na vsebino. Vsebina je družina, vsebina je rojstvo, vsebina je, da je Bog stopil v svet. Ljudje praznujejo na različne načine, nič nimam proti komercialnim zadevam, božičkom in lučkam, to je del nas. Problem pa je, če imamo samo to, potem praznovanje postane plehko, nekaj, kar nas izprazni, namesto da bi nas napolnilo.

Kakšno je sporočilo božiča za tiste, ki niso verni?

Rojstvo. Mislim, da ni nikogar, ki božiča ne bi praznoval. Vsakdo, ki je kdajkoli hrepenel po mami, očetu, ve kaj je božič. Ne gre vedno za strogo cerkvena, verska obeležja. Pri vernih sicer gre za neko drugačno pripadnost, drugačno vsebino. Ob božiču se vsi raznežimo. Vsi si želimo nežnost in ljubezen. In sočutje. To je praznik rahločutnosti. In če se ne upamo raznežiti, ustvarimo konflikt, ki je tak, psihologi rečemo, strahovit obrambni mehanizem in je zelo boleč. 
 

Kako naj ohranimo ta mir, ljubezen, prijateljstvo sočutje, ki ga čutimo za božič, skozi vse leto?

Odločiti se je treba. Na našem inštitutu ogromno delamo z družinami, zakonskimi pari in mladostniki in vemo, da so konflikti povsod. Vsi imamo slabe dneve, ko smo manj produktivni, melanholični, konfliktni. Ampak družine se razlikujejo po tem, ali te spore rešujejo ali jih pometajo pod preprogo. Tam, kjer jih razrešujejo živahno, je ustvarjalno, je hrepeneče, je polno vseh mogočih novosti, inovativnosti in ustvarjalnosti. So tudi jeza, spor, žalost, so solze. Ampak v tem ljudje rastemo. Tam, kjer je vse potisnjeno pod preprogo, se začnejo skrita izdajstva, prevare in stranpoti. 
 

Kaj bi potem bilo najlepše in najboljše darilo, ki bi ga za božič dali samo sebi?

Z odpuščanjem sebi daš največje darilo samemu sebi. Ljudje odpustimo, ko se za to odločimo. Če ne moreš odpustiti pomeni, da to potrebuješ, da živiš s tem dalje, ker s tem bi izgubil preveč. Ljudje težko razumejo, vendar je to globoka zasvojenost, ki je hujša od vsake zaljubljenosti, od vseh ostalih zasvojenosti. Nenehno te postavlja v občutja, ki jih sploh nočeš doživljati. Ves čas razmišljaš o tem človeku. Ne moreš stopiti koraka naprej, si zablokiran. Živiš v preteklosti, v času, ko te je ta človek ranil. Ko se enkrat odločiš, da si boš dal največji dar odpuščanja, lahko greš dalje.

Foto: Anže Petkovšek Christian Gostečnik Se prava ljubezen zgodi samo enkrat v življenju? Kaj je tisto, kar iščemo, ko iščemo ljubezen?

Prava ljubezen se lahko zgodi vsak dan, če se tako odločimo. Ljubezen je stvar odločitve. Na začetku je vedno romantika, kar je nekaj čudovitega, velik dar, ki pomeni, da drug v drugem vzbujava najbolj vehementna občutja. Ko pa se hormoni nekoliko umirijo, ko drug v drugem začneva graditi odnos, to je ljubezen. Pri zaljubljenosti telo spozna sogovornika in v vsej polnosti zaživi, postane globoko vzhičeno, strastno in privlačno. Na to osebo nenehno misliš, ves čas želiš biti z njo, vendar to še ni odnos.
 

Kaj ugotavljate iz svoje prakse, zakaj je največ zakoncev nesrečnih?

Današnji zakoni so zelo drugačni, kot so bili desetletja nazaj. Ogromno je ločitev. Danes nobena ženska ne potrebuje moškega, da bo preživela, ženske imate zelo močno orodje, ki se mu reče govor, tudi vi ste danes tukaj, ne moški. Ženske so tudi v svojem ne ravno vzhičenem stanju v menstrualnem ciklusu, ko ne more biti v popolnosti ekspresivna, še vedno boljše govornice, kot moški. Tudi moški danes ženske ne potrebuje zato, da bo preživel. Če ga ženska ne spoštuje, ceni, če ni ponosna nanj in mu ne verjame in če ženska za moškega ni zanimiva, privlačna, je ne čuti v njenih organski vibracijah, si rečeta, zakaj bi živela skupaj? Danes smo ljudje prišli do tega, da je odnos bistven in da ga je treba poživljati. Skupaj graditi, ne spreminjati drug drugega. Konflikti nastanejo tam, kjer ljudje še vedno spreminjajo drug drugega. Drug drugega ne bomo spremenili, odnos pa vedno spremeni. To je sodobnost, o kateri govorimo, vse terapije slonijo na tem.
 

Se pari prehitro predajo, prehitro ločijo?

Ločitev je ogromno. Največ ločitev je med tretjim in petim letom zakona, kar je zelo zanimivo. Stvari se začnejo lomiti na starševstvu, ko mami prinese domov otroka, oče pa ne ve, kaj bi. In ona ne ve, kako mu naj pomaga. Ona ga ne more naučiti, kako naj bo oče, kot on nje ne, kako naj bo mami. Ko žena prinese otroka domov, mož doživi odvečnost. Meni, da je odpadel in da ni več mož. Se ta par lahko začne pogovarjat o zanju popolnoma neznanem področju? Je on sposoben sprejeti ženo, ki je zdaj mama otroka in sebe, ki je zdaj oče? Ljudje se velikokrat zato razidejo. Pri prvem otroku je veliko ločitev, pri drugem manj, pri treh, štirih otrocih že skoraj ni več ločitve. Največ pa je ločitev tam, ko ti ne uresničuješ mojih želja in potreb in jaz ne tvojih. Zakaj bi midva živela skupaj, če sva vsak v svojem svetu?
 

Je prevara razlog za ločitev?
Velika, ena največjih največjih. Prevara ni samo spolna, prevara je tudi, ko se nekdo izklopi in postane nezvest, oziroma zvest nečemu drugemu, karieri, računalniku ... Na obeh straneh se to dogaja. Zaradi takih prevar nehamo graditi odnos in ustvarimo drugačna področja interesov in zanimanj, ki niso več skupna in ljudje se nato razidejo. 
 

Kakšna je razlika živeti v zunajzakonski skupnosti ali pa biti poročen?

Svoje čase so govorili, da se ne poročijo neodgovorni, nezreli ljudje. Sploh ni res. Tukaj gre za strah, obupen strah, ki ga ljudje niti ne prepoznavajo. Danes se ljudje poročajo kasneje, tudi na osnovi tega, ali lahko dva skupaj gradita odnos. Ali lahko jaz ob tebi postanem najboljši moški in ti najboljša ženska. Ali lahko uresničujeva sama sebe. Ljudje se težje odločajo za poroko, živijo pa to življenje. Mi smo odnosa bitja in 94 odstotkov ljudi si želi odločiti se za neki odnos in živeti skupaj. To je v naši naravi. Vendar pa marsikdo reče, da poroka nima smisla, saj gre samo za podpis. V bistvu pa v ta podpis damo ogromno. Vanj investiramo svoje življenje. Investiramo v nekaj, kar se lahko zalomi. Zato gre za tak globinski strah.

Foto: Anže Petkovšek Christian Gostečnik

Nekateri duhovniki samo duhovniki, vi pa imate zraven še vzporeden poklic terapevta in predavatelja. Kako to?

Ne morem drugače. (smeh). Frančiškani, ki smo tudi redovniki, imamo izredno možnost, da smo zavezani za delo z ljudmi. Naše poslanstvo, naša uresničitev, kariera je biti z ljudmi, ki so na robu. Kako vrniti človeku dostojanstvo, to je naše poslanstvo.
 

Koliko ljudi prihaja k vam na terapije? So to predvsem verni?

Prihajajo vsi mogoči, pri nas so dobrodošli vsi. Predzakonske pare vodimo dve leti, v tem času razpravljamo o temah, ki se tičejo vprašanj, kje sva, kdo sva, kje lahko prideva skupaj, česa naju je strah, kako delat s starši, s prihodnjimi tasti in taščami, kje sva v spolnosti, kje je najina intima, kaj nama pomeni spolnost. Imamo skupine zakoncev v krizi, ki se srečujejo ob petkih, imamo tudi starševske tečaje, kjer učimo osnovnega sočutja, kaj pomeni biti mama, ko začutiš otroka, kaj pomeni biti oče, kako otroku vnesti avtoreguilativne sisteme, da se lahko sam umiri. Potem imamo skupino za ločene, ločenih staršev, ločene zakonce. Delamo individiulane terapije z družinami, posamezniki, pari. In imamo polno. Vzgajamo tudi bodoče terapevte.
 

Gotovo ste med temi, ki se pripravljajo na zakon, naleteli tudi na take, za katere veste, da niso za skupaj. Ste jim to povedali? 

Mi se nikoli ne odločamo za ljudi. Ponavadi pridejo sami do tega. Ko dva vidita, da se ne moreta odločiti, da bi gradila odnos, se razideta, včasih zelo dramatično. Včasih so ljudje po pet, šest let skupaj in med njima se nabere toliko balasta, da ne moreta naprej, ker ju to samo cepi in razgraja. Potem so tukaj še prevare. So ljudje, ki lahko iz prevar naredijo nekaj lepega in začnejo živeti na novo. Drugi tega zaupanja ne morejo nikoli več vzpostaviti.
 

Kako kot duhovnik, ki sam nima tovrstnih lastnim izkušenj, lahko svetujete ljudem o družinskem življenju?

Jaz sem otrok nekih staršev in tudi, če nimam teh izkustev, točno vem, kaj starševstvo je. Vsako starševstvo je izjemno, enkrtano in neponovljivo. Nihče vam ne more povedati, kako vzgajati otroka. Otrok vas uči. Na tem gradimo naše terapije. Tudi od zakoncev se vedno znova učimo, ko spregovorita drug o drugem. Nihče vam ne ne more povedati, kaj počnite. Vi to veste, ko globoko v sebi začutite ženskost. Potrebujete pa sogovornika. In upate, da je tam neki moški, ki tudi globoko v sebi začuti svojo moškost in potem lahko delata skupaj. In zato moramo imeti praznike, proste dneve, dopuste in vikende. Če pa si vse to zapolnimo z nečim drugim, se seveda začnemo razhajati.
 

V ZDA ste preživeli veliko časa, tam ste študirali. Kaj vas je najbolj motilo ali presenetilo, ko ste se vrnili v Slovenijo?

Amerika absolutno da možnost izjemne širine. V ZDA sem študiral klinično psihologijo in naredil doktorat. Tam postaneš del njih, del šole in tej šoli pripadaš. Tam ni bilo javkanja. Nihče od nas se ni spraševal, zakaj moramo delati to ali ono. Če bi se nekdo pritoževal, bi ga vprašali: Morda pa ti nisi za to? Tudi njihova širina je drugačna. Slovenija ima globino, ima izjemne vrednote, izjemne možnosti, lepo je biti tukaj, vendar smo navajeni na občutek ogroženosti in gojenje zavisti. Težko ustvarjamo mreže povezanosti preko katerih naj bi dosegli skupen cilj. Smo dežela, kjer se ne sodeluje. Mi smo posamezniki in vsak posameznik hoče zmagovati zase. Imamo izjemno tradicijo, smo čudež tega sveta, tako majhen narod tako razklan in istočasno izjemno globoko zvezan in povezan. Mogoče nam manjka ponosa.