"Bili smo blizu sedeža uredništva, ko smo po radijski zvezi slišali kodo za 'rdeči alarm'. To je znak, da je na prizorišču dogodka veliko žrtev," je 40-letni Gerald Kierzec, zdravnik v bližnji zdravstveni ustanovi Hotel Dieu, povedal za Telegraph. 

"Takoj sem opazil, da gre za napad vojaške narave. Prvo truplo je ležalo v lobiju. Nato smo se povzpeli po stopnicah, ki so bile prekrite s krvjo. Ko smo prihiteli v drugo nadstropje, so tam trupla ležala druga čez drugo."

"Bil je pravi pokol, povsod je tekla kri. To so bile rane, ki so jih prizadejale kalašnikovke, z velikimi odprtinami in posledično hudimi travmami na obrazih in prsih. Dobesedno eksplodirali so. Kot civilni zdravnik, ki sem imel doslej opravka kvečjemu z avtomobilskimi nesrečami, nisem še nikoli videl kaj takšnega, toliko ranjenih zaradi streljanja ..."

"Moral sem sprejemati težke odločitve, kot na bojnem polju. Presodil sem, kdo je mrtev in koga še lahko rešimo. Tisti, ki so dobili kroglo kalašnikovke naravnost v obraz, prsi ali srce, jim ni bilo pomoči. Če je srce nehalo biti, si se premaknil dalje do naslednjega pacienta, ki je še imel priložnost. Sploh nismo šteli mrtvih, samo polagali smo jih stran, da smo lahko dosegli ranjene. Vseh 12 ubitih je umrlo v trenutku. Nismo se niti trudili, da bi jih oživljali. Štirje ranjeni so v kritični situaciji, krogle so jih večino zadele v glavo ali prsi. Eden je bil ustreljen v nogo, a je rana tako obsežna, da je njegovo življenje na nitki."

"Vse je šlo zelo hitro, po okoli pol ure smo že vse ranjene evakuirali v štiri bolnišnice po Parizu. Na plano smo jih nosili kakor smo mogli, celo v rjuhah."

"Druga faza naše pomoči pa je bila oskrba prič dogodka, bodisi tistih lažje ranjenih ali ostalih v šoku. Nato smo popisali žrtve, saj so družinski člani hitro prišli na kraj dogodka in spraševali, ali so njihovi svojci med njimi. 71 ljudi smo vzeli s seboj v bolnišnico Hotel Dieu, kjer smo vzpostavili krizni center. Bil je zelo hud dan."