Nekega junijskega dne leta 1858 je Charles Darwin (1809–1882) doživel pravi pretres. Doseglo ga je pismo amaterskega raziskovalca narave Alfreda Russla Wallacea, ki mu je z indonezijskega otoka Gilolo (danes Halmahera) sporočal o svojih prelomnih spoznanjih. Wallace je v pismu opisoval, kako je bujno drevo številnih naravnih vrst nastajalo in še nastaja prek neprestanih sprememb, ki preobražajo temeljne značilnosti naravnih vrst. Omenil je naravni izbor in boljše možnosti preživetja tistih vrst, ki se najbolj prilagodijo okolju.

Wallace je v pismu Darwina milo prosil, naj preuči njegove ugotovitve in po možnosti z njimi seznani strokovno javnost. Slednji je 14 let mlajšega Wallacea dobro poznal, saj si je z njim že lep čas dopisoval, a je nanj gledal zviška in s pomilovanjem. Wallace je bil amaterski raziskovalec, brez akademskih nazivov in brez javnega ugleda, ki jih je premogel Darwin. Preživljal se je prodajanjem eksotičnih primerkov rastlin in živali, ki jih je nabiral po številnih potovanjih po svetu.

Alfred Russel Wallace je na lastni koži občutil, kakšna sirota je dobrota. © AFP

Darwina je prejem pisma močno zmedel. Bil je tako blizu cilju, da svoja dolga leta zoreča spoznanja o evoluciji objavi v knjižni obliki, ko se je pojavil neki tekmec, za katerega je sicer vedel, da raziskuje podobno področje kot on, toda nikoli mu ne bi bil pripisal, da ga bo s svojimi spoznanji prehitel. Po posvetovanju s svojimi kolegi iz znanstvenih logov se je odločil za tvegano pot plagiatorstva. Julija 1858 je izdal knjigo z grobim obrisom teorije o nastanku naravnih vrst, drugo leto pa je izdal še zdaj legendarno knjigo O nastanku vrst z naravnim izborom.

Prepisovalca lastnih idej je spoštoval
Wallace, ki je s svojimi spoznanji pravzaprav omogočil tako zgoden izid Darwinove knjige, o izidu teh dveh del ni vedel ničesar, saj se je potikal po malajski džungli, od koder se je v Veliko Britanijo vrnil šele leta 1862. Bil je brezmejno skromen, zato od Darwina ni nikoli zahteval, naj mu prizna del avtorskih pravic. Nasprotno, plagiatorskega znanstvenika je neomajno spoštoval in po njegovi smrti celo vpeljal termin darwinizem.

Po uporabi je pismo zažgal
Darwinovo nečastno dejanje je leta 1985 prvi razkril ameriški zgodovinar John Langdon Brooks, velik poznavalec njegovega znanstvenega opusa. Ugotovil je, da je Darwin svojo razlago teorije evolucije, ki jo v knjižni obliki predstavil leta 1859, v veliki meri obogatil ravno s spoznanji Wallacea. Predvsem (Wallaceova) razlaga diveregence je bila tista, ki je Darwinu še manjkala do izida knjige. Pozneje je Darwin Wallaceovo pismo zelo verjetno zažgal, saj ga Brooks ni našel v njegovem skrbno vzdrževanem arhivu. "Če Darwin tega pisma ne bi kazal nekaterim svojim prijateljem, sploh ne bi izvedeli za njegov obstoj," je navedel Brooks, ki dodaja, da bi bila moralna naloga znanosti, da kot očeta evolucijske teorije poleg Darwina izpostavi še Wallacea.