V eni od izjav ste dejali, da ste imeli v preteklosti veliko povedati na delo Uprave. Kaj vas je najbolj motilo?
Ne na samo delo, ampak na vsebino. Koliko je na upravi skoncentriranega, saj smo ena redkih držav, ki v eni organizacijski obliki združuje kompleten nadzor nad vsem živim. Kot živila rastlinskega izvora, živila živalskega izvora, kompleten semenski material, fitofarmacevtska sredstva in vse kar sodi zraven. Moje pripombe so bile, da je to zelo široko in je zato zelo težko vzpostavljati notranje sodelovanje in uravnoteženost strok, torej interdisciplinarnost organa.

Je kaj v vaši moči, da spremenite?
V kolikor zagotovim finančna sredstva, sigurno. Interdisciplinarnost in povezovanje strok terja, da se stroke ena proti drugi premikajo. Da se spoznavajo in da se vzpostavi enakopraven odnos med strokami.

Tu ste tri mesece. Gledate na upravo kako drugače?
Ugotovil sem, da je še bistveno širša in je bistveno več težav, kot jih je bilo prej videti.

Kaj konkretnega?
Čisto novega ni nič. Na upravi je veliko zadev, ki trajajo veliko časa, na primer registracija neke sorte, tudi nekaj let.

V programu dela uprave za letošnje leto sem zasledila namen posodobitve postopkov ravnanja z zapuščenimi živalmi. Kaj to pomeni?
To pomeni, da se zavedamo, da je treba posodobiti pravilnik. Ker je bila zakonodaja s področja zaščite živali od takrat, ko je bil sprejet pravilnik, nekajkrat posodobljena. Dinamika bo verjetno nekoliko počasnejša, kot smo na začetku upali, ker so si vprašanja zelo nasprotujoča. Lokalna skupnost ima denimo drugačna pričakovanja kot širša skupnost ali pa društva, ki se ukvarjajo s temi vprašanji in tu bo treba najti neko pot.

Bolj konkretno?
Konkretno so tudi vprašanja glede stroškov nastanitve, poenotenja standardov tudi za tiste živali, ki niso psi. Pa dolžina nastanitve, kaj vse je vključeno v nastanitev, torej ta proces. Tisti, ki mora to financirati, bi to zmanjšal. Za tiste, ki se zavzemajo za to, da se nudi živalim določene pravice in zaščita, pa bi podaljševali čas, kar bi povečevalo stroške. Treba je vzpostaviti neko novo ravnovesje.

Kam se nagibate? Obstaja možnost, da bi se stroški zmanjšali?
Vsekakor zaščita živali ni poceni in ni pričakovati, da bi lahko postala cenejša. Sam tudi nisem zato, da se standardi, ki jih imamo, na tem področju zmanjšujejo. Mogoče se da za te stroške povečati učinkovitost, se da za ista sredstva kaj več dobiti za dobrobit živali. Nikakor pa ne pričakujem, da bo možno vzpostaviti nek sistem, ki bi bil cenejši na račun živali.

Kaj konkretno glede dnevov, namestitve?
Ko sem se začel s tem nekoliko bolj ukvarjati, sem ugotovil, da je razlika, kako nekdo ta rok 30 dni razume. Mi ga vidimo kot najmanj 30 dni, nekatere občine to vidijo kot pokritje stroškov za največ trideset dni. In zato ta težava nastaja.  Pri nas gradimo nek sistem zaščite živali predvsem kot neko javno službo, ki je v interesu države, da jo imamo. Zgledujemo pa se po tujih državah, kjer to ni javna služba ampak temelji na donacijah, fundacijah in tako dalje, kjer se zavedajo odgovornosti družbe do živali in donirajo. In mi smo obtičali tu nekje vmes. Lokalna skupnost bi morala zagotoviti nek temelj, kot tista prva pomoč, za nadaljevanje pa bi morali zagotoviti neke zmogljivosti, ki bodo omogočile ljudem, ki se ukvarjajo z zavetiščem za živali, da to svoje poslanstvo uresničujejo.

Tu ciljate na to prakso, da občina plača za prvih 30 dni oskrbe, kasneje pa si zavetišča zagotovijo neka dodatna sredstva … kot to številna zavetišča že počnejo?
Tako ja. To je praksa, ki jo je treba okrepiti.

Foto: Žurnal24 Janez Posedi Dolgo prihaja do konfliktov med raznimi dobrodelnimi društvi proti mučenju živali in med veterinarskimi inšpektorji. Društva jim denimo očitajo neodzivnost, samovoljo, nekritičnost in podobno. Kako vi to komentirate?
Inšpektorji so zavezani kodeksom in so zavezani javnemu interesu. Sigurno je med generacijami razlika v tem, kako razumemo in dojemamo živali. Sem pa prepričan, da se inšpektorji, ko je nujno in se mudi, zanesljivo odzivajo za dobrobit živali. Ti občutki pri ljubiteljih so včasih upravičeni, včasih pa neupravičeni. Ni nujno, da je ravnanje z živalmi kot z ljudmi vedno najbolj primerno.

Pred kratkim sem na portalu Pes moj prijatelj brala članek o psih, ki jih ljudje puščajo v avtu. Osebe niso vedele kaj storiti, klicale so inšpektorje in policiste, pa odziva ni bilo. Kaj vi svetujete ljudem v tej situaciji? Kdo bi moral ukrepati?
To je kompleksno vprašanje. Če vidim psa, ki sedi v avtu, ne vem, ali je to trideset sekund ali pet minut, je težko reči, kdo je pristojen. Zagotovo je eden od problemov v Sloveniji ta, da živali nimajo vstopa v tiste prostore, kjer lastniki običajno nakupujejo in gredo po opravkih in to mislim, da bi se dalo nasloviti. V tujini živali normalno spremljajo lastnike in niso nič bolj moteče, kot njihovi lastniki. Pri nas je teh prostorov, kjer so dovoljeni psi, zelo malo. In od tod tudi številne zadrege, kako z živaljo v nekem trenutku ravnati. V kolikor gre za mučenje živali, ko vidimo da je pes nekje na ketni na soncu in nima možnosti za senco, tam pa sem prepričan, da se inšpektorji hitro odzovejo.

Na starem Vursu so dejali, da je za manjšo odzivnost razlog tudi v pomanjkanju kadra. Kako je zdaj s tem?
Ta zadeva se je še zaostrila. Pred letom ali dvema je bilo ukinjeno 24-urno dežurstvo in imamo ta čas pripravljenosti skrajšan. Zdaj je v to pripravljenost vključenih manj ljudi. Upamo, da zaradi tega ne bo večjih posledic in da se bo zadeva začela izboljševati. Ampak glede odzivnosti … pričakovanja ljudi so taka, da mislijo, da se nekaj v trenutku zgodi. Ampak ta služba ne funkcionira kot policija, gasilci, ampak kot neka služba, ki se odziva v okviru možnega.

Koliko odstotkov psov je po vaši oceni neregistriranih, ki niso čipirani? Ogromno teh namreč polni naša zavetišča.
Mislim, da je to oceno nemogoče podati, verjetno je še kar nekaj tega. Najbrž se to dogaja zaradi nekontroliranega parjenja v neurbanih okoljih, kjer ima psica mladiče in lastniki ne vedo, kaj bi s temi mladiči. V Sloveniji imamo tudi nekatere Romske skupnosti, kjer se ta problem pojavlja.

Imate v zvezi s tem v mislih kakšen ukrep? Da bi bilo več psov označenih?
Tu neke ukrepe sami zelo težko izvajamo.

Da bi denimo to ugotavljali na terenu s čitavci …
Ja, ampak to bi morali bistveno razširiti na redarje. Dvomim, da bi na Upravi kdaj imeli toliko inšpektorjev, ki bi to preverjali. Zapleta se že, ko preverjajo evidence pri živalih, ki so bile cepljene. Že tu težko sladimo. Kaj šele, da bi iskali neoznačene živali. Se pa pojavlja ambicija, da bi bile tudi mačke označene, ker je tam ta problem še bistveno večji kot pri psih. V bodoče, če bo dovolj posluha pri skrbnikih in politikih, da se to uvejavi, bi po naši oceni lahko precej zmanjšali tudi ta problem.

Je hrana po vaši oceni danes bolj varna kot pred desetimi leti?
Od vstopa v EU se stanje v EU izboljšuje. O stanju v Sloveniji pred vstopom, bi težko rekel, da je bilo slabše, kot je danes. Kontrola je bila tedaj za Slovenijo bistveno večja, Slovenija je striktno kontrolirala vse kar je prišlo v Slovenijo. Danes je to skupen trg. Mi pričakujemo, da ostale službe, ki so odgovorne za skupen trg, delujejo vsaj tako dobro kot naša.

Je v vaši moči, da to varnost še izboljšate?
To je ena od temeljnih nalog uprave. Ne toliko na ravni predpisov, kot na ravni nadzora in na ravni ozaveščanja ljudi o varni rabi živil. Veliko tveganj se pojavi v času od nakupa hrane do zaužitja.

Katera je trenutno največja grožnja varni hrani v Sloveniji?
Največja grožnja je kriza, ki pritiske industrije k zmanjševanju stroškov. Pri tem je vedno težko najti razmerje med tveganji, ki jih je možno prevzeti in ni možno prevzeti.

Kako se trenutno nagibajo pogovori med EU in ZDA o Čezatlantskem trgovskem in naložbenem partnerstvu oziroma TTIP? Kakšen bo po vaši oceni razplet?
Sodelavci seveda kot eksperti v razpravi sodelujejo za potrebe ministrstva. Pogajanja potekajo med Komisijo in ZDA in mi v tej fazi spremljamo proces. Pričakovati je treba, da se zadeve verjetno, dolgoročno ne da ustaviti.

Kakšno je vaše osebno mnenje o tem, bomo na slabšem, boljšem?
Odvisno od tega, v kakšni vlogi se kdo znajde. Kakšna industrija zna biti na boljšem.

Foto: Žurnal24 Janez Posedi Zakaj?
Veliko naporov je usmerjenih v to, da bi ZDA obravnavale EU kot enoten trg tudi pri izvozu. Ko naša podjetja zdaj izvažajo k njim, nas ne obravnavajo kot EU, ampak obravnavajo vsako državo posebej. Tu bi lahko pridobili. Ampak to bi lahko tudi sicer, če bi nas korektno obravnavali in sprejemali. Zagotovo lahko kakšen potrošnik kaj pridobi. Načeloma pa dvomim, da bi pri tisti veliki masovni proizvodnji lahko kaj pridobili. Številke kažejo, da bo povečanje uvoza iz ZDA kar se tiče hrane večje, ostalo pa je vprašanje. Če govorimo o standardih avtomobilizma, elektroindustrije, informatike, tam to zna nekaj poceniti. Na področju kmetijstva, varne hrane pa so koncepti tako zelo različni, da bodo ti prehodni roki, da se ljudje navadijo na to, da tveganja drugače obravnavajo kot so jih bili zdaj vajeni, zelo dolgi.

Kakšna so največja tveganja povezana s hrano?
Da bodo države članice izgubile vpliv na to, kakšni so standardi. Tu gre za kompleksno zgodbo Codexa Alimentariusa, Svetovne trgovinske organizacije, v odnosu do komisije, članic in ZDA. Te relacije se na novo urejajo, vprašanje je zavezanosti ali izvedljivosti nekih standardov. Codex Alimentarius na primer ni zavezujoč. ZDA se trudijo v tej smeri, da bi postal obvezujoč v smislu, da drugi standardi v državah nebi smeli biti strožji.

Opomba avtorja: V času intervjuja še ni prišlo do razdrtja pogodbe treh obalnih občin z Obalnim društvom proti mučenju živali za upravljanje Obalnega zavetišča. Zato direktorja Uprave nismo vprašali o inšpekcijskem nadzoru v zavetišču in odločbi, ki je botrovali razdrtju pogodbe. 

anja.scuka@zurnal24.si