Ob velikonočnih praznikih smo se znašli sredi vladne krize, v bistvu pa smo že dlje časa sredi neke splošne moralne krize ...
Krizi, gospodarska in finančna, sta nam odprli oči bolj kot vse drugo prej, tudi glede zavedanja, da obstaja še globlja kriza, in sicer moralna ali etična. Svet se je v zadnjih 200 letih vzpostavljal na ekonomiji, ki temelji na profitu oziroma dobičku. Dobiček je nekaj neosebnega in če človek vidi samo to smer ter cilj vsega prizadevanja, osebnega in družbenega, potem pridemo do moralne krize.

Kako lahko Cerkev pri tem pomaga?

Prepričan sem, da bi v večjem medsebojnem sodelovanju lahko dosegli več. Pravzaprav bi lahko tudi rekel, da preveč ločujemo Cerkev in družbo. Konec koncev smo isti ljudje družba in isti ljudje Cerkev. Vsaj del teh ljudi je isti. Če je Cerkev znotraj sebe sposobna bolj uresničiti osnovno poslanstvo na osnovi največje zapovedi ljubezni, potem to lahko in mora vplivati tudi na družbeno življenje. Ni rešitev samo v nekem institucionalnem pogovoru, saj mora ta služiti prav tej temeljni ravni, ki je raven ljudi. Da ne vzgajamo otrok v neko dvotirno duhovno shizofrenijo, ko znotraj cerkvenega prostora živimo en način življenja, zunaj cerkvenega okolja pa drugega.

Ampak tudi Cerkev je šla na to pot, kot ste sami rekli, od duhovnega k
materialnemu ...
Cerkev je božja in človeška ustanova. Sestavljamo jo čisto normalni ljudje,
kar pomeni, da smo slabotni, grešni, ampak tudi sveti. Zato se je v Cerkvi skozi
zgodovino dogajalo marsikaj in zato ni nenavadno, da pride v javnost
tudi cerkvena grešnost, drugič pa svetost.

Ko ste nastopili oziroma prevzeli nadškofijo, ste rekli, da je Sveti duh
bolj milosten, ko vi grešite. Ali ni bil to napačen signal vsem, ki delajo
znotraj Cerkve?
Če to ne bi bilo res, potem za nas ni rešitve. Pa ne samo za mariborsko
nadškofijo, ampak za človeka ni rešitve. Če Bog ne bi bil bolj usmiljen, kot
mi grešimo, potem je človeštvo obsojeno na propad, ker človek se sam se iz
krivde greha ne more rešiti.

Ampak nekaterih stvari, kot je denimo materialni dolg, se na ta način ne da
rešiti.
To pa gotovo. Vsak je dolžan narediti toliko, kolikor je zmožen. Če povem po
domače: če nekdo ukrade avto in pride k spovedi, kjer pove, da je ukradel avto, potem spoved ni veljavna, če avta ne vrne.

Torej lahko rečemo, da je vaš predhodnik Mirko Krašovec naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi popravil napake?
Glejte, v imenu drugega ne morem govoriti. Za sebe lahko rečem, da mariborska nadškofija od mojega prihoda poizkuša storiti vse, da bi bila škoda kar najmanjša. Ni pa vse v rokah posameznika.

Ob vašem imenovanju ste se že opravičili vsem malim delničarjem in pravite, da se trudite, da bi jim vrnili denar, ki so ga vložili. A kot vse kaže,
bodo izgubili vloženih 85 odstotkov. Mislite, da je opravičilo dovolj?
Na moralni ravni ne morem več ničesar storiti. Kar se čisto praktične ravni tiče, pa je to stvar uprave in drugih organov, ki na tem delajo. Proces še ni končan, zato tudi še ni mogoče reči, kaj in kako bo na koncu. Vsaka vnaprejšnja sodba pa je moralno sporna.

Ali ste, glede na to kar se je dogajalo v času Krašovca, mogoče razmislili o
kakšnih sankcijah?
On je bil zamenjan in to je bil osnovni poseg. Stvari niso tako enostavne, kot jih ljudje vidijo. Ne bi rad, da bi kdorkoli znotraj Cerkve delal dodatne krivice. Zato je potrebno najprej počakati, da se stvari uredijo, da stečejo v normalni tok. Ko nehaš gasiti, potem lahko začenjaš preverjati določene stvari. To je tako velik sistem, da ni mogoče vsega obesiti na enega človeka. Odgovornost je v nekem piramidalnem sistemu vedno porazdeljena. Stečaj Elana se je končal po 16 letih, od mene bi pa radi, da bi v enem tednu iz rokava stresel rešitev. Bodite resni.

Kaj pa se je zgodilo z Andrejem Mesarecem iz službe za gospodarjenje z
nepremičninami in z Andrejem Ekartom, vodjo službe za investicije, ki je
bil tudi lastnik Betnave d. o. o.? Verjetno sta prav tako odgovorna za
napake?
Vsak je na svojem nivoju odgovoren in odgovarja za svoje poteze. Za tiste, ki so jih delali znotraj našega škofijskega sistema, odgovarjajo nam, za tiste, ki jih delajo zunaj, pa drugim pristojnim organom.

So se pri vas oglasili kriminalisti?
Pri meni ne.

Ste vrnili evropska sredstva, ki so bila na podlagi ponarejene dokumentacije nakazana Betnavi?
Ne še, vendar si prizadevamo, da bomo denar vrnili v najkrajšem možnem
času, saj je to naša dolžnost.

Ali ste morda seznanjeni s tem, da naj bi se Krašovec po pomoč obrnil tudi na predsednika vlade?
Uradno o tem ne vem nič.

Kako po vseh pretresih in aferah ocenjujete priljubljenost Cerkve v Sloveniji?
Neke bistvene spremembe zaradi tega ni. Eni se počutijo prizadete, drugi poskušajo stvar razumeti, sprejeti nase kot del križa, ki ga je treba v tem trenutku nositi. V glavnem menim, da ljudje zelo modro, z dobro kmečko pametjo skušajo razumeti situacijo tudi, ko je ne odobravajo. V vsaki družini se lahko zgodi, da se jim kaj zalomi, pa vseeno sprejemajo drug drugega.

So se donacije zmanjšale?
Donacije za dobrodelnost se praktično ne zmanjšujejo, vendar, ker je potreb več, je tudi prilivov relativno manj.

Kakšen je odnos nadškofije s Svetim sedežem?
Mislim, da je dober, odličen. Redno smo v stiku, tako glede urejanja gospodarske situacije kakor na drugih področjih, ki so še bolj pomembna. Rad bi poudaril, da je ukvarjanje Cerkve z gospodarskimi zadevami minimalno področje. Recimo pet odstotkov naših ljudi vlaga svoj trud v ureditev gospodarskih zadev, ki bi naj potem služili drugim področjem, kot so izobraževanje, pastorala, liturgija, dobrodelnost. 95 odstotkov moči na škofijski in župnijski ravni je usmerjeno v to. Največji problem je odtujevanje ljudi od Cerkve in Kristusa.

En izmed razlogov so tudi afere z gospodarskega področja?
Res je, to je eden izmed razlogov, a odločilen je proces sekularizacije, ki je proces zahodne družbe. Krščanstvo je sicer v ekspanziji, svetovno gledano raste. V Evropi pada, a v obeh Amerikah raste, prav tako v Afriki in nekaterih predelih Azije.

Rekli ste, da ste s Svetim sedežem dnevno v stiku. Ali ste že dobili soglasje za sanacijo?
Pri reševanju smo na vsakem koraku poteka v stiku z Svetim sedežem oziroma s Kongregacijo za duhovnike, pod katero spada gospodarsko delovanje
škofij. Dokončno dovoljenje oziroma potrditev bomo dobili takrat, ko bo stvar končana, zdaj pa dobivamo soglasja za posamezne korake. Sveti sedež obveščamo o trenutnem stanju, na katerega nimamo veliko vpliva.

Kot denimo to, kar se je zgodilo v T-2, kjer so upniki razlastili Zvon Ena ... Vi na to nimate vpliva ali kako?
Tako je. Tu je upniški odbor, ki nas o teh zadevah ne obvešča. Te novice sem izvedel iz medijev. Čeprav je to tudi nekaj, kar je še v teku.

Vam bo Sveti sedež priskočil na pomoč, ko bo vse skupaj končano? Ali boste dobili kakšno finančno pomoč?
Tega Sveti sedež ni nikoli obljubljal. Menim, da to tudi ni v njegovi domeni in ni njegova perspektiva. Pomislite, koliko škofij je na svetu.

Kako ocenjujete vlado Boruta Pahorja?
Cerkev sprejema vsako vlado, takšna kot je, ker ni naša naloga postavljati ali menjati vlad. Moramo živeti z vsako vlado, kakršna pač že je. Z naše strani je možnost dialoga vedno odprta, vemo pa, da s strani države ni vedno primeren čas. Na njihovi strani je vzrokov za zastoj veliko, o njih morajo pa spregovoriti sami.

Katera politična opcija je trenutno najbolj blizu Cerkvi? NSi ni več, krščanska stranka se je združila v SLS. Kje iščete kakšno oporo?
Strategija Cerkve na tem področju je vedno, da se ne meša v politiko, zato uradno Cerkev nima nobene politične opcije za svojo. Cerkev vedno vzgaja svoje pripadnike, da pogledajo program in se odločajo po programu – z vidika krščanskega socialnega nauka in krščanskih moralnih norm. To je edino orodje razlikovanja za kristjana. Kako se imenuje politična opcija ali stranka, je vseeno, saj pri nas vemo, da je desno in levo pomešano, da včasih ne veš, kdo je kdo. To ni stvar Cerkve. So pa kristjani tudi državljani, imajo svojo svobodo, pamet, vest, svoje krščansko prepričanje, 10 zapovedi in na osnovi tega se naj vsak pred Bogom odloča. Torej, če je neka stranka deklarirano zelo daleč od Cerkve, še ne pomeni, da morda s svojim programom ne bi sodelovala z nami. Ni pomembno ime, ampak dejstva.

Tudi materialna?
Normalno, prav zaradi tega, ker so verniki tudi državljani in se išče nek pameten odnos med tema dvema sferama, ki sta ločeni, ampak nista izločeni. Ločitev obeh razumemo lahko negativno ali pozitivno, kakor je običajno v svetu. Smisel države je, da skrbi za skupno dobro. Če tega ne izpolnjuje, je vse skupaj en velik nesmisel. Edini smisel Cerkve pa je večno dobro, ki gre skozi skupno zemeljsko dobro. Ni druge poti.

Kaj bi ob veliki noči sporočili vernikom in Slovencem?
Glavno sporočilo velike noči je upanje; upanje, ki je v tem, da je človek ujet v svojo končnost in omejenost na tem svetu, iz katere se sam ne more nekako rešiti, in da je končni rezultat te človeške omejenosti smrt. Bog, ki je življenje samo, pa je prišel in postal človek ter s tem vstopil v to omejenost, zamejenost, tudi v njegovo smrt kot zadnji izraz, da je človek obsojen na propad. Če pa je Življenje samo stopilo v smrt, potem je smrt spremenjena. Potem smrt ni več konec človekovega življenja, ampak je prehod v neko novo obliko življenja, in to je upanje.

Torej ni nujno, da se nekdo ponovno pusti križati za naše grehe?
Ni potrebno. Kristus, učlovečeni Bog, je dovolj. Samo ljubezen preživi smrt.